Naš otrok je star slabih 23 mesecev. V vsem tem obdobju smo imeli vsega skupaj ene 3 x vročo glavico. 2 x zaradi zob, 1 x kar tako - in tistikrat je bilo hudo; punca je bila cel dan uboga, spala, počivala, se cartala. Letošnji dobrotnik Miklavž je imel očitno še parkljevo "darilce" sabo za našo Maruško. V torek po Miklavžu nam je zvečer zakuhala. Kuharija je trajala zvečer, ponoči dva dni zapored. Smo mislili, da bo trajalo še kak dan, da pride k sebi in dobi tek, potem smo pa spet za en čas dobri...

Napaka. Punca tako obupno malo je, da smo prav žalostni. Res je, da odkar smo začeli dodajati hrano, nismo imeli nobenih težav. Vedno je punca vse rada pojedla. Kakšno stvar bolj rada, kakšno manj, a pri mlečnih stvareh, kašah, juhicah,... nisi mogel zgrešiti. Še ko je imela vročino, je kar nekaj stvari spravila v usta. V četrtek se je pa ustavilo. Od takrat štejemo žlice, nagrajujemo z bombončki (kar se nama zdi prav ... ceneno), izsiljujemo z YouTube-om (YouTube in skupina Malibu :-S sta "zakon" --- ajme, kam gremo?), grozimo... Kam smo prišli???

Punca v celem dnevu poje toliko, kot je včasih za en obrok. Včasih tudi toliko ne. K sreči jo pripravimo vsaj do pitja vitaminčkov, mleka, kakava, zdaj ji razdrečimo Čokolešnik, da ga pije iz kozarca in tako vsaj malo potolažiš sebe, da morda otrok vendarle ne bo shiral od lakote. Posledično ima punca slab zadah, opazila sem afte na jeziku in zatečene dlesni. Zdaj imamo tudi ponoči kolobocije, ki jih nismo imeli vse od "zob". Jok, cmizdenje, nemiren spanec, spet se selimo iz špampka v zakonsko posteljo ali na kavč, da izgubimo čim manj noči... Punca je seveda lačna, slabotna, sitna, nemirna. Ne ves čas, ampak takih momentov se je v zadnjih dneh nabralo precej več, kot običajno.

Kako se je začelo s tole boleznijo? V torek zvečer je zakuhala, v sredo zvečer se je ponovilo (čez dan je OK), v četrtek še nisem zganjala panike, takrat je izgubila apetit, v petek me še ni skrbelo, čez vikend pa me je in sem dobila kar slabo vest, zakaj je nisem že prej vlekla v zdravstveni dom. :-(

Danes sta možev sodelavec (ki ima starejšo hči od najine) in moja mama prišla na idejo, da so mogoče spet zobje (petice) razlog za čudno obnašanje in pomanjkanje apetita. Nocoj preverim, kako je z zobmi, jutri pa zares pokličem zdravnico in se magari najavim na obisk, čeprav mi je letanje po zdravstvenih domovih tečno.

Morda me bo kdo ozmerjal, da sem neodgovorna mama, ampak dejansko ne spadam med tiste "takoj k zdravniku leteče", ko se pojavi prva svečka iz nosa. Zdaj me skrbi, da bi zaradi slabe prehrane dobila slabo kri in mi padla skupaj. Ko ni sitna, je prav pridna in dobrovoljna (glej fotke z včerajšnjega sprehoda). :-) Ko poje kakšno malenkost, je takoj boljše volje. In kljub temu, da je zanjo bombon "top nagrada" (je redka, zato je tako priljubljena), se jo veseli, "fehtari", ko pa jo dobi, jo poliže in potem "prijazno" izroči mamici (beri: porine v usta). Tudi bomboni ji torej ne gredo v slast. Verjetno bodo res zobki. Upam, da bo šlo tole "dost' 'mam, nehi mami" po prvi zaužiti žlici kosila čimprej mimo.

Ne predstavljam si, da nekateri otroci tako špičasto jedo tudi, ko niso bolni. Kakšna katastrofa je to za mame, ki se trudijo z jedilniki, pa dobivajo redno "košarice". Bogu hvala za teh 23 neproblematičnih mesecev.

Če kdo ve kaj več, naj le napiše. Sporočim, kako se bo izteklo. Če bo minilo v nekaj dneh, dam za pijačo! :-)

P. S. Našo punco si lahko skoraj v naravni velikosti ogledaš s klikom na fotko. :-)))