Ah, kaj se bom opravičevala za tako dolg odmor, pač tako pride. Pridejo dnevi, tedni, ko se ti zdi, da kljub temu, da v primerjavi z ostalimi nimaš razloga za jamranje, te razloge najdeš in se tebi zdi kakšno obdobje sila naporno...

Zima, hitra noč (ko je kmalu tema) in bolezen zadevo še malce poslabšajo in ko se danes oziram nazaj, ni bilo tako fejst hudo, takrat se mi je pa zdelo, da bo težko za zdržat in spraševala sem se, bo tega sploh kdaj konec?

V januarju smo zboleli vsi trije, drug za drugim. Vročina, viroza, nič hujšega, a nas je zdelalo. Najprej je obležal mož, ko je bil na bolniški zase, je klecnila Maruša in nekaj dni smo se borili z njeno vročino, z vzponi in padci v počutju, z vzponi in padci temperature, z nič oz. zelo malo hrane. Zadnja sem podlegla sama. V tem bolnem obdobju, pa tudi prej in potem, se mi je zdelo, da nisem ničesar doslej kot mama naredila prav. Zelo smo si prizadevali (in to zelo kmalu), da bi s plenic prešli na kahlico in to nam je kar dobro uspevalo. V tem obdobju (pa tudi prej in pozneje) smo bili samo v plenicah, "kahlica telovadba" je bila le telovadba za mamo in očeta. Za vsako najmanjšo stvar smo se morali pregovarjat, da ne rečem skregat in moji živci, ki so bili doslej navajeni na drugačnega otroka, so delali na polno. Ne bo tega, ne bo onega, slinčka ne gor, ne jest, "nehi, mami", ko bi starš potreboval nek odziv, sodelovanje, se ti reži v faco ali vrže po tleh ali vrešči na polno...

Potem smo šli s Krili (z vokalno skupino, pri kateri pojem) na Bled (o tem sem kar pridno pisala lani, ko sem bloganje šele začela). Gre za tradicijo, ko se ne družimo le pevci, ampak si vzamemo "vikend-off" s pevci IN družinskimi člani. Jaz in moje zdravje sta se približno sestavila, otrok je bil pa še razštelan (pa ne zaradi bolezni, ampak vsega skupaj). Prav skrbelo me je, kako bo in koliko dejansko bomo imeli od tega "mini-dopusta". Pa je bil tisti vikend precej zdravilen za vse. Takrat smo spet ugotovili, da se imamo radi, da nam je vsem prijala sprememba okolja, klime, Maruški se je tek počasi vračal, nismo se kregali in tudi število plenic smo zmanjšali na prejšnji nivo. Nekaj dni je bilo dovolj, da sem se spet zaljubila v svojega otroka, ki sem ga imela še nekaj dni prej poln kufer in bi ga najrajši dala za nekaj dni v varstvo, da pridem k sebi (ja, priznam, sem pač slaba mama, ker si to upam priznat naglas!).

Od Bleda naprej ... se imamo res lepo. Trenutno smo v (govorim zase) obdobju, ko nam je fino skupaj, ko se ne kregamo zaradi bedarij, kot so "slinček gor ali ne", ko me otrok le redko pripravi do tega, da zavpijem. Naša carica Marica (Maruška) je te dni prav prijazen deklič do vseh stvari in ž'vali (celo do svojih staršev), marsikaj se da pomenit in ni nam hudega. Vmes, ko se nismo brali, je upihnila že drugo svečko (tokrat je pihala, ja, ampak smo morali svečke nekajkrat prižgat, da jih je potem nazadnje v enem šusu :-))...

Zimskega spanja je konec, narava se prebuja, tudi sonce naredi svoje in prinese nekaj vedrine v življenja. Dan se daljša, počutje je boljše (tudi obdobje je boljše), tako si lahko nadejate malce rednejših zapisov. Govorim za tiste, ki ste me morda malce pa le pogrešali. V času mojega tipkarskega molka ste mi gotovo že vsi ušli, a ne! :-)

Skratka, jaz sem nazaj! Mislim resno! Pridite nazaj še vi! :-)

P. S. Na Kulturni praznik je bilo na Rakitni, kjer ima Maruša ata in mamo, še malo snega. Vreme za pojest! :-) Pa da ne boste mislili, da je šla punca z Benijem (mops) sama na sprehod. Na drugi strani fotoaparata je oči, ata in mama pa gotovo nista daleč. :-)