Prejšnji blog sem zaključil takole: iskrica, da bi nekomu pokazal pot v življenje, mu dal znanje in spretnosti, ki jih potrebuje, še tli. No, pa saj jo lahko posredno uresničujem tudi v sedanjem poklicu. Če prav pomislim, sem zadnje štiri sobote počel prav to. Nisem poučeval matematike, sem pa drugim razlagal spretnosti bralca božje besede. To pa je zelo povezano z voditeljskim poklicem, ki ga opravljam. V Dravljah v Ljubljani so namreč pripravili seminar za nove bogoslužne bralce. Prišli so tudi tisti, ki že berejo, pa bi radi to počeli bolje. Zavedajo se torej svojega poslanstva in odgovornosti, ki jo imajo kot bralci.
Priznati moram, da sem na prošnjo, da bi pripravil tak seminar, oklevaje odgovoril. Takih stvari še nisem počel. Dejansko sem laik na tem področju. Delo radijskega voditelja sicer rad in z veseljem opravljam, teoretične podlage pa nimam. Tako so bila srečanja dejansko bolj praktična kot ne. Na vsakem smo se dotaknili določene teme: značilnosti svetopisemskih besedil in kaj je bralec, govorica telesa, priprava na branje in prihod k ambonu ter potek branja. Povedal sem nekaj pravil in nasvetov, nato pa smo se vsakič lotili konkretnih svetopisemskih besedil za nedeljo.
Tako kot v osnovni šoli sem imel tudi tu občutek, kako požirajo novo znanje. Še posebej se me je dotaknilo, ko so danes ob koncu izrazili željo, da bi se še kdaj dobili in bi znanje obnavljali. Uvideli so, da to ni povsem lahka naloga, a hkrati imajo željo in hotenje, da bi jo dobro opravili. Bralec božje besede je neke vrste most med božjo besedo in poslušalcem (vernikom v cerkvi). Ni on bistvo sporočila, ampak sporoča božjo besedo. Sveto pismo pa ni zbirka mrtvih črk, pač pa je polno Kristusa, večne besede živega Boga. In kot je dejal Simon Gregorčič: Čim preprosteje, tem naravneje, tem prijetneje, tem veljavneje.
Današnje dopoldne sem preživel med otroki. V osnovni šoli Orehek Kranj so imeli ustvarjalni dan. Učenci so se od 8h do 12h lahko udeležili 17-ih delavnic in v njih spoznali različne poklice. K vsaki so povabili mentorje, ki se z določenimi poklici ukvarjajo. Mene so povabili v novinarsko. Tako sem jim predstavil delo na radiu, lastnosti in značilnosti novinarskega poklica, razlike med novicami, reportažami in prispevki v časopisu in na radiu oz. televiziji. Da pa ne bi samo govorili o poklicu novinarja, smo se v praktičnem delu lotili izdelave reportaže z ustvarjalnega dne. Obljubil sem jim tudi, da, če bo dobro narejena, bo objavljena na lokalnem radiu. Sami so se z velikim navdušenjem lotili priprave vprašanj in še v večjimi veseljem šli od delavnice do delavnice ter snemali izjave. Tretji korak je bilo oblikovanje petminutne reportaže. To je bilo kar zahtevno delo, saj smo posneli za več kot 30 minut gradiva. A so neverjetno hitro osvojili obdelavo zvoka na računalniku. Malo mi je žal, ker smo se zaradi nadaljevanja ustvarjalnega dne poslovili brez zaključka, a reportaža je nastala in lokalni radio jo je objavil.
Vesel sem, da sem dopoldne preživel z otroki. V njihovih očeh so bile iskrice navdušenja, radovednosti, iskrenosti ... Prav za prav so me požirali in hlepeli za znanjem. Tako so se v meni ponovili občutki, ki sem jih začutil pred kakšnimi 18 leti, ko sem se odločal za poklic. Življenje me je sicer kasneje napeljalo drugam, a iskrica, da bi nekomu pokazal pot v življenje, mu dal znanje in spretnosti, ki jih potrebuje, še tli. No, pa saj jo lahko posredno uresničujem tudi v sedanjem poklicu.
Ta teden praznujemo 15-letnico oddajanja. Vsak dan predstavljamo eno od programskih smernic in danes je bila to zabava. Jutro sva vodila v paru z Matejo Feltrin Novljan. Bilo je res zabavno, saj sva se zelo dobro ujela. Imela sva tudi odličnega tehnika Mateja Kržišnika. Najina naloga je bila predstaviti zabavne elemente v našem programu, rubrike in oddaje, ki zabavajo. Kar nekaj jih je: Albertova glasbena skrinjica, Za jutranji nasmeh, Pospravljamo podstrešje, Juretov večer, Naše viže ... Poklepetala sva z ustvarjalci in če ste zamudili jutranji program, sem nekaj utrinkov pripravil za blog.
Alberto Pucer je takole povedal, kako nastaja rubrika Albertova glasbena skrinjica.
Alberto je sicer tudi tisti, ki pripravlja Karavano prijateljstva ob četrtkih zvečer. Zlata Krašovec, prav tako iz koprskega studia, je avtorica radijske satire (oddaje Ob petkih pospravljamo podstrešje). Povprašala sva jo, kakšni resni dogodki so najbolj primerni za duhovito preobleko.
Marjan Bunič je razpet med številne zabavne oddaje: ABC zabavne glasbe, Uganke, Za jutranji nasmeh ... Snemanje vicev ga dositkrat spravi v dobro voljo, povedal pa je tudi, kako se v njem rojevajo različni liki (vidimo ga namreč tudi v predstavi Radia Plamen, posodil je glas številnim junakom v risankah).
Ivan Hudnik pripravlja Naše viže in Izbor pesmi tedna, sicer pa je tudi pevec v ansamblu Franca Miheliča. Je dobra volja spremljevalka narodnozabavne glasbe?
Ivan pa zna druge v dobro voljo spraviti tudi takole.
Jure Sešek pripravlja Juretov večer in v njem gosti različne goste. Najbolj se zabava ob vokalni glasbi, sicer pa mu je lažje zabavanje z glasbo ali besedami - prisluhnite.
Alen Salihovič je sicer urednik informativnega program, torej predstavlja resne teme. Ampak tudi sredi poročil te lahko popade smeh in to je lahko zelo zoprna zadeva. Kako se strezni, umiri?
Jutro je bilo torej zelo zanimivo.
Že samo delo v paru je bila izkušnja, da bi jo ponavljala kar naprej. Rekla sva si, da bova prosila šefa, naj spremeni pogodbo - midva bi to delala vsak dan.
Aja, še to. Dobra fotografija je delo Alena Salihoviča.
Še video, ki ga je posnel Izidor Šček.
Pred tedni sem čakal na noč s sobote na nedeljo, ko smo urine kazalce premaknili nazaj in spali uro dlje. To uro spanja sem res izkoristil. A zdaj mi narobe hodi. Dnevi so namreč vse krajši in da sonce vidim le še ob koncu tedna. V petek sem naredil rez. Ob 2h popoldne sem na ključek naložil besedila in posnetke za oddajo Slovencem po svetu in domovini ter jo popihal domov - na sonce. Težko opišem občutke, ki sem jih doživljal ob sprehodu po travniku do bližnjega gozda. Bilo pa mi je toplo - tudi v srcu. Morda še bolj zato, ker sem se slišal s prijateljem. Delo sem opravil pozno zvečer in potegnil še krepko v noč. Pa ni bilo težav. Sem bil napolnjen s soncem.
Kako bo s soncem v prihodnjih dneh, ne vem. Morda ga kaj ujamem do sobote. A pogled v koledar ne obeta kaj dobrega. Začenja se praznovanje naše 15-letnice ter seveda različne s tem povezane obveznosti. Gotovo to pomeni tudi srečanje s poslušalci. Ti pa vedno prinesejo sonce. In prav to je lahko tisto pravo sonce, ki ga siva jesen in zima nekoliko skrivata. Morda želita, da mi pridemo bliže.
Enkrat na mesec vodim oddajo Glasba z znamko. Ne gre zgolj za izpolnjevanje glasbenih želja, ampak se morajo poslušalci potruditi: napisati kakšen drobec ali doživetje iz njihovega življenja. Tako dobimo različne, tudi zelo globoke izpovedi. Sinoči je oddaja potekala v živo. Prvič, odkar jo pripravljam, sem se odločil za to. Razlog pa je bila tudi nogometna tekma proti Rusiji in v oddaji smo sproti spremljali rezultat. Ob koncu smo se veselili tudi mi s pesmijo Slovenija gre naprej.
Sicer pa je za oddajo dokaj osebno izpoved napisala tudi Marija iz Ljubljane. Nekaj drobcev iz njenega pisma:
Hvala - hvala Bogu, da vas imamo, da vas lahko poslušamo in da vas slišimo. Nič koliko krat, ko sem se bala dneva ali noči, so prišle iz vaših ust besede topline in dobrote ... Koliko krat sem se spraševala, kako je mogoče ... da ravno sedaj, kako oni vedo, da jaz to potrebujem?
In sedaj bomo z vami praznovali vaših in naših 15 let. Kako lepo se imamo, ko smo skupaj, ko skupaj preživljamo lepe in žalostne trenutke ... In kaj bi bilo, če vas ne bi imeli? Ne vem, res ne vem, kdo bi me bodril in tolažil in nudil vse to, kar mi nudite vi.
Hvala - hvala vam, moji dobri ljudje. Hvala vsem skupaj. Tudi tistim, ki delajo na vašem radiu, pa jih ne slišimo in nam tudi omogočajo, da nam je lepo in toplo pri srcu.
Naj vam Božja dobrota vse to poplača vsem in vsakemu posebej.
Ne bom nič dodajal. Mariji in ostalim: hvala za zaupanje!