Prejšnji blog sem zaključil takole: iskrica, da bi nekomu pokazal pot v življenje, mu dal znanje in spretnosti, ki jih potrebuje, še tli. No, pa saj jo lahko posredno uresničujem tudi v sedanjem poklicu. Če prav pomislim, sem zadnje štiri sobote počel prav to. Nisem poučeval matematike, sem pa drugim razlagal spretnosti bralca božje besede. To pa je zelo povezano z voditeljskim poklicem, ki ga opravljam. V Dravljah v Ljubljani so namreč pripravili seminar za nove bogoslužne bralce. Prišli so tudi tisti, ki že berejo, pa bi radi to počeli bolje. Zavedajo se torej svojega poslanstva in odgovornosti, ki jo imajo kot bralci.
Priznati moram, da sem na prošnjo, da bi pripravil tak seminar, oklevaje odgovoril. Takih stvari še nisem počel. Dejansko sem laik na tem področju. Delo radijskega voditelja sicer rad in z veseljem opravljam, teoretične podlage pa nimam. Tako so bila srečanja dejansko bolj praktična kot ne. Na vsakem smo se dotaknili določene teme: značilnosti svetopisemskih besedil in kaj je bralec, govorica telesa, priprava na branje in prihod k ambonu ter potek branja. Povedal sem nekaj pravil in nasvetov, nato pa smo se vsakič lotili konkretnih svetopisemskih besedil za nedeljo.
Tako kot v osnovni šoli sem imel tudi tu občutek, kako požirajo novo znanje. Še posebej se me je dotaknilo, ko so danes ob koncu izrazili željo, da bi se še kdaj dobili in bi znanje obnavljali. Uvideli so, da to ni povsem lahka naloga, a hkrati imajo željo in hotenje, da bi jo dobro opravili. Bralec božje besede je neke vrste most med božjo besedo in poslušalcem (vernikom v cerkvi). Ni on bistvo sporočila, ampak sporoča božjo besedo. Sveto pismo pa ni zbirka mrtvih črk, pač pa je polno Kristusa, večne besede živega Boga. In kot je dejal Simon Gregorčič: Čim preprosteje, tem naravneje, tem prijetneje, tem veljavneje.