Pred tedni sem čakal na noč s sobote na nedeljo, ko smo urine kazalce premaknili nazaj in spali uro dlje. To uro spanja sem res izkoristil. A zdaj mi narobe hodi. Dnevi so namreč vse krajši in da sonce vidim le še ob koncu tedna. V petek sem naredil rez. Ob 2h popoldne sem na ključek naložil besedila in posnetke za oddajo Slovencem po svetu in domovini ter jo popihal domov - na sonce. Težko opišem občutke, ki sem jih doživljal ob sprehodu po travniku do bližnjega gozda. Bilo pa mi je toplo - tudi v srcu. Morda še bolj zato, ker sem se slišal s prijateljem. Delo sem opravil pozno zvečer in potegnil še krepko v noč. Pa ni bilo težav. Sem bil napolnjen s soncem.
Kako bo s soncem v prihodnjih dneh, ne vem. Morda ga kaj ujamem do sobote. A pogled v koledar ne obeta kaj dobrega. Začenja se praznovanje naše 15-letnice ter seveda različne s tem povezane obveznosti. Gotovo to pomeni tudi srečanje s poslušalci. Ti pa vedno prinesejo sonce. In prav to je lahko tisto pravo sonce, ki ga siva jesen in zima nekoliko skrivata. Morda želita, da mi pridemo bliže.