Matjažev blog

Če ste me zadnji dni iskali na 'laufarcah' in ste morda mislili: Ta je ali pa To je on, ste se zmotili. Ni me bilo. Preprosto, ni se izšlo. Danes sem prišel malo bolj zgodaj v službo, da bi šel popoldne še malo 'laufat' in sem kasneje celo organiziral prevoz opreme (ki se je doma prala in sušila), a ni šlo. Imel sem rezervno varianto s sabo: nahrbtnik z brisačo in kopalkami. Pa tudi nič. V službi zadev ni in hotelo biti konca. Pravzaprav je tak zastoj naredila Tischlerjeva nagrada. Brez zamere, ni kriva nagrajenka Bernarda Fink (iskrene čestitke!), še najmanj. Zadeva je bila včeraj zelo aktualna in treba je bilo obdelati zvočne posnetke, ki jih je poslal Jaka (thx!) in fotografije, ki jih je poslala Marija. Kuj železo dokler je vroče! Izdelek je bil narejen, druge stvari tudi urejene in tako je pred mano prost konec tedna. Ne bo treba v Ljubljano! Načrti so že narejeni in upam, da mi tokrat uspe. Se vidimo!

O pomenu gibanja je napisanega ogromno, nemara celo več kot o pomenu duhovnosti za človeka. Pa ne mislim, da gibanje ni pomembno. Skrbeti moramo ne le za dušo in duha, tudi za telo, saj nam ga je podaril Bog. A pri tem smo dostikrat neredni in izgovor je: način življenja. Zato sem vesel, da imam gibljivo službo. Pa ne le gibljiv delovni čas (jutranja, dopoldanska in popoldanska dežurstva), ampak je tudi kar nekaj dejanskega gibanja. Da pridem od pisalne mize in svojega računalnika do studia za živ program ali za snemanja, naredim 50 korakov. Da pridem nazaj spet 50. Približno enako dolga pot je tudi do tajništva in do tehnično-računalniškega dela radia (to je do Roberta in Izidorja). In vsak dan grem vsaj desetkrat na eno od takih 'tur'. Torej nekaj gibanja je. Sicer pa sem tudi sam privrženec gibanja v naravi. V tem zimskem času sem spadajo zimski športi (k športu pripišem tudi plavanje, kar pa pozimi ni v naravi). Med zimskim športi mi je posebej všeč tek na smučeh. Saj znam tudi alpsko smučati, samo precej več užitka in sprostive doživim ob teku. Nekaj zim sem se moral za tovrstno rekreacijo odpeljati do Rateč, Pokljuke ali Soriške planine. Letos pa je hvala Bogu teči mogoče tudi povsem blizu doma. Opremo imam kar v avtu in ko je priložnost, smuknem na sneg. Ne potrebujem nobene vozovnice, začnem in končam po svojih željah in zaradi manjših hitrosti so tudi poškodbe manjše (padci ...). Danes sem v enem od časnikov prebral, da gre letos prodaja tekaške opreme dobro. Ne nazadnje je cenejša do opreme za alpsko smučanje. In še to sem danes ujel: pri pol ure smučanja porabi telo 352 kalorij, pri pol ure teka na smučeh pa 404. Gremo v gibanje!

Opolnoči so se bencina in dizel pocenili: 95-oktanski bencin za 0,6 centov, 98- in 100-oktanska za 0,5 centov, dizel pa za 1,4 centa. Se vam zdi malenkostno? Pri 50-litrskem rezervoarju se to kar pozna. Če točite bencin, bo današnje točenje cenejše za 30 oz. 25 centov, če pa dizel boste odšteli 70 centov manj. Če pa živite blizu meje, se vam izplača oditi k sosedom. 95-oktanski bencin in dizel sta cenejša v Avstriji in na Hrvaškem. Sam sem tako točil minuli teden v Avstriji in zaloge bo še za nekaj časa. Opazil sem, da so cene pri različnih črpalkah različne. Zato velja biti preudaren in dobro pregledati zadeve. No, tudi pri nas ni cena pri vseh črpalkah enaka. Tuševe črpalke in samodejne 24/7 ponujajo nekaj centov oz. njegovih desetink cenejša goriva. Škoda, ker tega ni več in bi res lahko izbirali. Seveda pa je bolj kot cena pomembna kakovst goriv. Kot piše Motorevija, imata na slovenskem trgu največi delež Petrol in OMV, potem so tudi še Agip, Ina, Mol, ... Z naftnimi derivati trgujejo tudi razne druge družbe, ki gorivo kupujejo na prostem trgu. Tako na primer gorivo za črpalke 24/7 dobavlja madžarski Mol. Kakovost goriva je predpisana s standardi. V javnosti je kar precej ugibanj o različni kakovosti, a doslej znane opravljene meritve teh trditev niso potrdile. Prav zato je AMZS v načrt svojih testiranj vključila tudi testiranje kakovosti goriva na naših bencinskih črpalkah po standardih, ki veljajo za vse naše teste. Kdaj bo to izvedla, se še ne ve. Upam, da kmalu.

Kar težko mi je bilo včeraj zvečer iti spat, ker sem že mislil na današnje vodenje programa. Dolgo časa nisem vstal ob 4h zjutraj. Po poti sem ves čas ob razgibalnih vajah za glavno 'delovno' sredstvo razmišljal o jutranji kavi, ki pa je na vrsto prišla šele ob 9h. Priznam, malo me je bilo strah. En teden nisem bil v studiu, sploh ne na radiu in bal sem se, če bo vse kot mora biti. Takoj sem malo bolj razumel kolege honorarce, ki pridejo na radio enkrat na teden in so mi pred časom izrazili podobne strahove. No, kakorkoli strah je šel stran, z Markom sva se ujela in uspešno priplula do sklepnega pristana. Bil je enak užitek delati z njim, kot z mojim rednim tehnikom Matejem. Sledila je kratka pavza, nato pa sem stisnil tipko "Snemi pošto" v programu za elektronsko pošto. Nekaj časa je trajalo, da je vse potegnilo s serverja - prišlo je namreč 150 sporočil (brez spama). Še precej dlje je trajalo, da sem se prebil skozi, na jutri pa sem pustil odgovarjanje. Lepo je spet priti med dobre sodelavce in lepo bo zaključiti ponedeljkov urnik - čaka me še snemanje kuharske oddaje pri sestri Nikolini.

Načrt tega dopustniškega tedna se lepo uresničuje. Doslednosti in disciplina pomagata. Včeraj sva šla z ženo na lepše.
Dr. Ezio Aceti je v junijski naši družini dejal, da je dobro da otroke enkrat ali dvakrat na mesec izpustimo iz naročja in naj jih varujejo varuška ali stari starši. Otroci so bodo oddahnili.
In tako sva storila, ženina sestra in moja mama sta odlično poskrbeli za najine sončke, oddahnila sva se midva in videti je bilo, da so se oddahnili tudi otroci. No, da ne bo pomote. Tega nisva storila prvič nasploh, ampak prvič po rojstvu najmlajše Mete, ki je mimogrede nekaj dni nazaj dopolnila pol leta. Starejša sestra je ob torti, ki so jo z mamico pripravile za to priložnost, rekla, da je to naša polletka.
Da se vrnem k najinemu dnevu. Ni bil nekaj izrednega, opraviti je bilo potrebno nekaj nakupov in drugih opravkov (za kulturno-umetniški dan imava rezervacijo čez nekaj tednov). Ob skoraj praznem nakupovalnem centru sva se spraševala, ali je potrebno, da so trgovine odprte ves dan. Za koga le? Za take padalce, kot sva midva, za upokojence, za turiste ... Vsi delovni ljudje pa si dopoldne česa takega ne morejo privoščiti. Zakaj ne bi bile neživilske trgovine odprte samo popoldne in zvečer?