Načrt tega dopustniškega tedna se lepo uresničuje. Doslednosti in disciplina pomagata. Včeraj sva šla z ženo na lepše.
Dr. Ezio Aceti je v junijski naši družini dejal, da je dobro da otroke enkrat ali dvakrat na mesec izpustimo iz naročja in naj jih varujejo varuška ali stari starši. Otroci so bodo oddahnili.
In tako sva storila, ženina sestra in moja mama sta odlično poskrbeli za najine sončke, oddahnila sva se midva in videti je bilo, da so se oddahnili tudi otroci. No, da ne bo pomote. Tega nisva storila prvič nasploh, ampak prvič po rojstvu najmlajše Mete, ki je mimogrede nekaj dni nazaj dopolnila pol leta. Starejša sestra je ob torti, ki so jo z mamico pripravile za to priložnost, rekla, da je to naša polletka.
Da se vrnem k najinemu dnevu. Ni bil nekaj izrednega, opraviti je bilo potrebno nekaj nakupov in drugih opravkov (za kulturno-umetniški dan imava rezervacijo čez nekaj tednov). Ob skoraj praznem nakupovalnem centru sva se spraševala, ali je potrebno, da so trgovine odprte ves dan. Za koga le? Za take padalce, kot sva midva, za upokojence, za turiste ... Vsi delovni ljudje pa si dopoldne česa takega ne morejo privoščiti. Zakaj ne bi bile neživilske trgovine odprte samo popoldne in zvečer?