Prazniki so zanimiv letni čas - lahko so tudi prazni. In kako jih vi doživaljte? Škoda, ker ni popravnih izpitov, ker ne moreš še enkrat doživeti na primer letošnjega božiča. Po drugi strani pa, zakaj bi ga? Če je bil lep, ostaja lep spomin, če ne, naj ga odnese - spomin nanj, namreč.
Moji prazniki imajo letos tako močan vonj po minevanju - k temu je pripomogla tudi tragična smrt Ruth Podgornik Reš. Bila je krasna ženska, zame vzornica v več pogledih - in ostaja. Tudi ginko, ki sva ga skupaj izbrali in je sedaj na našem balkonu, bo večen spomin nanjo. Le rože na oknu najbrž ne bodo tako lepe, kot so bile letos.
Pred nami silvestrovo - se že pripravljate? Jaz v mislih že, predvsem zato, ker bo popoldne minilo delovno, večer pa bo spet prinesel vonj po minevanju - leta in vsega, kar se je v njem zgodilo. In vonj po željah, letos tako drugačnih in posebnih, a močnih ...
Dnevi kar letijo, tedni sicer malce počasneje, a čas res beži. Veliko lepega se mi je zgodilo v zadnjih tednih, predvsem krasnih srečanj s prijetnimi ljudmi - pa saj to daje življenju najlepši odtenek.
Bila sem na premieri novega dokumentarca Madagaskar - skrivnostna celina, ki bo na malih ekranih 27. decembra, na božični večer pa bomo prvič videli film Madagaskar - samosvoja skrivnost. Režiser in scenarist je Jože Možina, ki januarja odhaja v Hollywoood po nagrado za najboljšega režiserja dokumentarnega filma. Čestitke, Jože! No, nagrado je prejel za film o misijonarju Pedru Opeki, ki smo ga videli lani.
Tudi nova filma prinašata zanimiva spoznanja o Madagaskarju, Jože spretno prepleta naravne znamenitosti in riše usode tamkajšnjih ljudi. Življenje na Madagaskarju je bolj mirno, pravi Francoz, ki je poročen z Malgašico, ona pa, da bi rada živela v Franciji, ker tam človek lahko ureniči svoje sanje. A v resnici je življenje tam do večine ljudi tako krivično, da bi človek kar kričal. A nič ne bi pomagalo, pomaga le delo naših misijonark in misijonarjev, ki jih spoznavamo v filmu. Srečujem jih, ko prihajajo na obisk domov v Slovenijo, lepo jih je videti v filmu, v njihovem okolju.
Oglejte si nova dokumentarca Jožeta Možine in spoznajte, zakaj je Madagaskar tudi slovenski - v najbolj žlahtnem pomenu te besede.
MADAGASKAR - SAMOSVOJA SKRIVNOST
Torek, 25. december 2012
1. program RTV SLO
21.30
MADAGASKAR – SKRIVNOSTNA CELINA
Četrtek, 27. december 2012
1. program RTV SLO
20.55
V zadnjem času je po socialnih omrežjih pa tudi medijih krožilo pismo učiteljice, ki je pisala o slovenskem tradicionalnem zajtrku, o brošurah, ki so jih ob tem dobili otroci, o tem, kdo pije in kdo plača. No, to je v naši državi in družbi vedno bolj zamegljeno in veliko narobe, a o tem ne bi zdaj. Bolj me je spodbodlo, ker so se ob vsem tem rojevale zgodbe o lačnih slovenskih otrocih.
Vem, da je kriza, občutimo jo vsi, tudi naša družina - plača je že vsaj 6 let enaka, položnice vedno višje, hrana in vse ostalo dražje. Vem, da so mnogi na robu preživetja, da so stiske še večje, da je prav, da se na to opozarja - ker največkrat za to ljudje niso krivi, pač pa država, ki kot spoznavamo zadnje dni, resnično ne deluje. Dobrodelne organizacije, Karitas bolj poznam, imajo vedno več dela, da odgovarjajo na vedno več stisk, a se potrudijo, da ljudje niso lačni. Jožica Ličen je povedala, da pakete še lahko prilagajajo glede na to, kaj radi jedo. In v Sloveniji je tako, da si še lahko pomagamo.
Žalostne zgodbe o otrocih me vedno najbolj pretresejo, ker ja - nič niso krivi, da je ta svet v tem trenutku tako gnil. A vseeno je treba ohraniti kanček treznosti, predvsem pa tudi o stiskah govoriti pravično. Zato sem se pozanimala, ali so otroci v šolah res lačni. Izpostavljam čisto konkretno šolo, ki sem jo sama obiskovala, potem na njej tudi poučevala, sedaj tam poučuje Andrej, Manca pa je prvošolka. Pa se najprej vračam v leta, ko sem sama obiskovala osnovno šolo. Za malico smo dobili ravno toliko kosov kruha, kot nas je bilo v razredu, ravno toliko šnit salame ali sira, kot nas je sedelo v klopeh. To je bilo to - nekateri so šli v šoli na kosilo, večina pa domov. Hrane je bilo veliko manj, a nihče ni govoril o lakoti.
Ko sem poučevala je bilo seveda že drugače, kruha je bilo vedno dovolj, otroci so si lahko privoščili vsaj dva kosa, med daljšimi odmori so dobili v jedilnici kruh in sadje in še danes je tako. Za otroke iz socialno ogroženih družin, in teh je v tem okolju kar nekaj, šola tudi poskrbi, imajo možnost financiranja. Tako da lahko rečem, da na tej šoli ni noben otrok lačen. Čeprav ... Naša Manca pride včasih domov sila lačna, a zato, ker je pač "špička", kot pravi učiteljica. Ja, izbirčna je. To pa je čisto druga in drugačna zgodba, a ne?
Zato je čas, da smo racionalni in pravični tudi v tem pogledu, da ne kričimo otroci so lačni, če to - Bogu hvala - še ni res. Lahko pa bo ... Ampak s tem si v teh časih, ko nas vsi od vsepovsod strašijo, delamo medvedjo uslugo. Ne pustimo se ustrahovanju in vsesplošnemu tarnanju - raje razmišljajmo, kako in kaj narediti, da bo drugače.
Večkrat sem v programu gostila zagotovo enega največjih ljudi našega časa, misijonarja Pedra Opeko. Velik človek, veliko srce. Če ste gledali dokumentarec Jožeta Možine, ste videli, koliko otrok je v njihovi šoli, kako mirno sedijo, na tleh seveda, in jedo svoj obrok riža. Ko sta Manca in Jan to videla, sta bila pretresena. In še danes se spomnita, posebej, ko se pogajamo, kaj bomo jedli.
Še enkrat poudarjam, da noben otrok na tem svetu ne bi smel biti lačen, zato moramo na to opozarjati. A ko bodo slovenski otroci res lačni, bodo lahko sami jedli v učilnicah, najstniki ob sebi ne bodo potrebovali učiteljev, da bi pazili, da se ne bi iz hrane norčevali, se prerivali, obmetavali - lahkota bi rodila veliko spoštljivost do vsakega grižljaja, ki bi jim bil namenjen. So slovenski otroci v šolah lačni? Mislim, da ne. A danes je sobota, jutri bo nedelja in žal je zagotovo kakšen otrok in odrasel tudi v Sloveniji lačen - šole so zaprte. Če ga poznaš, pomagaj mu! Vsak košček šteje in vsak majhen korak dela svet lepši. Škoda, ker ga politki tako marljivo uničujejo ... A mi se ne damo!
Tokrat bi rada delila le nekaj citatov, ki so me med branjem knjige Postavljamo meje in jih spoštujmo, avtorja sta Anselm Grun in Ramona Robben, najbolj nagovorili. In v njih se morda skriva odgovor na vprašanje, zakaj se ljubezen zaduši.
Mnogi zakoni propadejo zato, ker eden od partnerjev stalno prestopa meje drugega, hoče o njem vedeti vse, ga nenehno nadzoruje in vedno znova posega vanj. Da intimen odnos uspe ali ne, je odvisno od dobrega soočanja za lastnimi mejami in mejami drugega.
Partnerji želijo drug drugega potegniti vase. Ne spoštujejo tistega, do česar nimajo dostopa. V mojem bližnjem je prostor, v katerega ne smem.
Da ljubezen ostane živa, potrebuje tako bližino kot distanco. Ne potrebuje le medsebojnega stapljanja, ampak tudi distanciranje. Da ljubezen lahko diha, da dom ostane doma in ne postane zapor, moramo v ljubezni občutiti, da nam je drugi v svojih globinah nedostopen, kar pomeni, da priznavamo skrivnosti njegovega bistva.
Peter Schellenbaum meni, da se je v ljubezni nujno treba naučiti reči ne, če nočemo, da razmerje postane dolgočasno in da se ne začenta razraščati - še zlasti je nevarno v simbiotični zvezi - sovraštvo in prikrita mržnja enega do drugega. Le če partnerja sprejemata obojestransko svobodo, se bosta lahko ljubila. Če vedno tičita skupaj, se nabira le potlačena agresija in slednjič sožitje ni več mogoče. Schellenbaum pravi, da je treba prekršiti pričakovanja drugega, tudi če slednji tega ne razume, tudi če mu s tem naložimo tujstvo: "Zavedanje tujstva je duševni predpogoj za ljubezen. Ljubezen se v mnogih zakonih tako hitro zaduši, ker ji zmanjka kisika za svobodo, avtonomijo, negotovost in osamljenost."
Obožujem pomlad in poletje, dolge in sončne dneve, prijazne in iskrene ljudi ... In po vsem naštetem si najbrž predstavljate, kako se počutim v teh novembrskih, hladnih, kratkih, meglenih dneh. Zato sem vesela, da ima v tem mesecu vsaj naš radio rojstni dan, ker razbije dolgčas, prinese vznemirjenje in pričakovanje. In letos ga je prisnelo še več, ker naš gala koncert nosi naslov Presenečenje.
A ni, kaj, doletelo me je neljubo presenečenje, bolezen. Norice v odrasli dobi so nore - imam sicer dokazano več kot sto pik, juhej, ampak ... No, zdaj ne bom tarnala, ker sva punci najhuje že prestali, res pa je, da je imel Jan pred nama veliko manj pikic.
V teh dneh bolj kot sicer doživljam dejstvo, da je človeško življenje zelo omenejeno, da ne morem imeti, doživeti tistega, kar si želim, da ne verjamem v besede - če si nekaj močno želiš, se uresniči. Ja, mračno novembrsko razmišljanje.
In potem še prebiranje odlične knjige Postavljajmo meje in jih spoštujmo, v kateri je realno in lepo zapisano, da je prav in nujno, da se človek sooči s svojimi zmožnostmi, mejami, omejitvami in jih čimprej sprejme. A to pač ni lahko, priznam. Samo en citat za okus: "Brezmejnost se kaže tudi v potrošništvu. Vsega mora biti vse več, vse nam mora biti takoj na voljo, vedno in povsod. To ima vsekakor dvojni obraz: če lahko vse kupimo, potem je težko izkusiti lastne omejitve. Vse več ljudi se zadolžuje. Brez kakršnih koli omejitev trošijo, vse dokler se ne nakopiči toliko dolgov, da jih to ponovno in bistveno bolj boleče potisne v ožje meje."
Letošnji november je zame nor, v več pogledih, in me preizkuša v mejah, ki jih, priznam, težko sprejemam.