Mesto je praznično odeto že navzven: vse cerkvice in cerkve ter grad nad njimi se bleščijo v soju rdeče barve: nihče ne more spregledati tega trenutka. V dnevih uprizoritev so ulice vse do prizorišča polne ljudi, ki z zanimanjem, veseljem in občudovanjem spremljajo nastopajoče. Prizorišča so vedno polna, med gledalci je slišati vsa slovenska narečja in jezike sosednjih držav. Govorica pasijona je nadčloveška. Zven arhaične slovenščine nam je na trenutke tuj, a hkrati govori o tem, da je jezik živ organizem in da človek v svojem bistvu, v bivanjskih vprašanjih na vekov veke ostaja isti: postavljen pred večni boj med hudim in dobrim – kot Adam in Eva; ujet v strah pred smrtjo, ki nazorno pokaže, da se ji ne izogne nihče; soočen s peklom, ki je posledica človeškega greha, torej tudi mojega.

Veličino pasijona vidim v njegovi vsebini, a tudi v ljudeh, ki ga ustvarjajo. Vsak s svojo vlogo daje pomemben pečat. Več kot 800 igralcev, pevcev se zvrsti v procesijah, ki ima štiri prizorišča, več kot 800 različnih pogledov pripoveduje eno zgodbo, zgodbo o Kristusovem trpljenju, ki nas mora pretresti in more opogumiti.

So vloge, ki jih igralci igrajo in podoživljajo že od prve uprizoritve leta 1999, in so tiste, ki jih doživiš samo enkrat, potem pa ostane lep spomin. Mednje sodijo Adamovi otroci, ki narišejo košček raja. V prihodnosti si želim videti pasijon, ki bi ga ustvarjali otroci in mladi. Zakaj? Ker to počnejo z največjim možnim spoštovanjem in dostojanstvom, do prizorišča se sprehodijo v tišini, njihova obleka je preprosta, drža pokončna.

A oder ni vse. Pomembne glavne vloge ostajajo v zaodrju, režiser Milan Golob, ki je predvidel vsako besedo in vsak korak; br. Jožko Smukavec, ki je duhovna opora, saj pasijon brez nje ni več zgodba o Kristusovem trpljenju, ampak teater. Kitka Koprivnikar, Matej Mohorič Peternelj ter drugi v pasijonski pisarni, ki so v dogajanje vpeti že mesece. Potem so tu še Damjan, ki vsako skupino ob pravem času napoti iz vojašnice proti mestu; odlične maskerke, ki liku dodajo milino ali grozo, garderoberke. mnoge šivilje; Silvo, Eva, Marjanca,Tone in še mnogi, katerih imen ne poznam, ki skrbijo za promet, red, policistke in policisti, zdravnice in zdravniki ter reševalci, gasilke in gasilci; gospe, ki v vojašnici in na Spodnjem trgu prinesejo topel čaj. Dejansko je v Škofjeloški pasijon vpeto celo mesto, obe dolini in še širše.

Bogastvo pasijona je podarjen čas vseh sodelujočih in lepo je, da se ljubi Slovenci znamo združiti tudi tedaj, ko nismo žrtve naravnih nesreč ali vojn. Za Škofjo Loko ima pasijon v mojih očeh še en pomen. Po drugi svetovni vojni so jo zaznamovale procesije nedolžnih, ki so jih vodili v smrt; sedanji čas zaznamuje procesija, ki prikazuje smrt nedolžnega Jezusa in prinese oznanilo odrešenja za vse ljudi. Prva „procesija“ je ljudi obremenila in ločila, druga jih ozdravlja in združuje. V tem je bistvo Škofjeloškega pasijona in praznikov, ki so tu.

Tudi če smo bili v 40 dneh krepostni in se držali odpovedi, nismo storili ničesar, če nismo vsaj enemu človeku odpustil, vsaj dvema naredili nekaj dobrega in vsaj na tri klicali blagoslov. Ko bomo v teh dneh v cerkvah srečevali ljudi, ki jih sicer ne, bodimo do njih odprti in prijazni, ko bomo zapuščali svetišča, navzven pokažimo, da je vera naše upanje in moč in da cerkve ni: „carinarica, ampak je očetova hiša, v kateri je mesto za vsakega, ki se trudi skozi življenje,“ kot je dejal papež Frančišek.

Ne tarnajmo, da so nam praznike vzeli enkrat komunisti, drugič trgovci, tretjič pač že nekdo. Praznik si naredimo v srcu in če smo ga v postu očistili tistega, kar je sicer bremenilo pravšnji utrip, bodo blagi in blagoslovljeni. Prav takšnih Vam želim.

Sonja, lani smo tarnali, da nam manjka sonca.Kako ti občutiš dan, noč, vreme, kako zaznavaš zunanje vplive?

"Pomanjkanje svetlobe se čuti tudi drugače, ne samo skozi oči, tudi sama sem občutila turobne dneve. Predvsem zato, ker ob slabem vremenu ne morem ven, na vrt, kjer sem zelo rada. No, zadnje čase nekoliko manj, ker ne maram polžev, ko se jih dotaknem, me kar spreleti. Rada sem v stiku z rastlinami, narava zame pomeni bližnji stik, dotik narave. Meni pogledi z gora ne pomenijo nič, meni pomeni sneg, ki hrusta pod nogami, listje, ki šumi, rastlina, ki raste, če lahko z nje še kaj odtrgam, je še toliko lepše, saj zelo rada vlagam, to je tudi moj hobi. Sicer pa se moramo ljudje zavedati, da so dnevi sami po sebi takšni kot so, mi pa iz njih naredimo nekaj lepega ali pa malo manj lepega. Celoten intervju je objavljen na naši spleti strani, vabljeni k branju in glasovanju, pošiljimo SMS na številko 3456 s ključno besedo SLOVENKA 7."

Jutrišnjega jutra se posebej veselim, saj ne bom sama na drugi strani šipe, kot rečemo po domače. V studio prihaja moja radijska kolegica Sonja Pungertnik, ki lahko postane tudi Slovenka leta. Če bo dovolj ljudi poslalo sms in tako vsem slepim, slabovidnim, pravzaprav vsem ljudem so posebnimi potrebami pokazalo, da jih ceni in podpira, jim zaupa in občudje njihovo moč. Sonja se je rodila slepa, njena luč v temi so sedaj družina, globoka vera in radijsko delo, ki ga opravlja že 17 let. Izbrana ali ne, zame je že in bo Slovenka leta. Kaj bo povedala, vam sporočim jutri.

Božič in dan samostojnosti in enotnosti smo praznovali z zamikom. Tako je, če so praziki delovni, a nič za to. Jezus se v našem srcu rojeva vsak dan, Slovenijo pa imamo radi sleherni trenutek - sploh zdaj, ko ji mnogi obračajo hrbet. Zame je to najlepša dežela, je moja, tu sem doma. Tako kot naša mala cerkvica na Suhi. Vsakdo poreče, kako je majhna, a jaz se v nobeni katedrali nisem počutila tako lepo, kot se vsak trenutek pri sv. Janezu Krstniku. To je to, to je dom. Najepše darilo vseh praznikov je sneg, ki sta se ga Manca in Jan neskončno razveselila. Tudi midva z Andrejem, saj sva nenazadnje dva velika otroka. Ko je vsa narava eno samo igrišče in priložnost za veliko veselje.

V letu, ki smo ga začeli želim vsem predvsem zdravja - klišejsko, a tako pač je. Ob misli na mnoge, ki so zelo bolni, se moj prehlad in vse kar sodi zraven, zdi malenkosten, a pove, da je zdravje pač temeljno. Resnično sem imela ob koncu leta občutek, da se je vse leto zvrnilo name. Utrujenost brez konca in kraja ... A v družini je vedno pravo zdravilo in čas resnično celi(skoraj) vse.

Novega leta sem se veselila tudi zato, ker sem si zadala en cilj - tako kot je v oddaji predlagal moj sogovornik, ki je v resnici več kot to, prijatelj Karel Gržan. Čeprav sem si mislila, ah daj no, Karel , saj jih zmoremo več, vidim, da je imel še kako prav. V teh dneh sem se namreč dokopala do bistva. Če vzameš en sklep resno, ta prinese toliko sprememb, da je v resnici več kot dovolj. Z novim sklepom, z novimi upi, veseljem do vsega, kar je bilo, je in bo, začenjam leto 2015. Tudi z lekcijami, ki mi jih je postreglo 2014 - o teh pa mogoče kdaj drugič :) Srečno!

Ko smo lansko leto  s sodelavci kolesarili med zamejci v Italiji, sem občutila, kako težko je živeti ob meji, ker je ta lahko tudi premična. Vsaj pri nas je velikokrat bila. Kako je slovenski človek ostal čez noč odrezan od svojega sveta, od soseda, prijatelja, družine, družbe … Ostal je na drugi strani meje, med tujimi ljudmi. Več takšnih krajev smo obiskali in povsod so povedali, da ko se je to zgodilo, so najprej zgradili cerkev in šolo, saj sta bili temeljni za življenje. In ohranili so trdno vero in tudi čut za to, da je znanje temeljno. Tega se zavedajo mnogi pridni rojaki, ki so ostali zunaj meja, čeprav so te zdaj padle, a v glavah še ne. Njihove vrednote so prave, brez bližnjic - trdna vera, spoštovanje domačega jezika, ohranitev kulture, trdo in pošteno delo. S kakšnim ponosom si nadenejo nošo, zapojejo slovensko pesem …

V Sloveniji je slika precej drugačna. Medtem ko je postavljen temeljni kamen za džamijo v Ljubljani, se problemi znotraj naše Cerkev kar kopičijo. Muslimani so ponosni in komaj čakajo svoj posvečen prostor, naše cerkvice, ki so jih predniki s hvaležnostjo gradili na vseh gričkih, ostajajo še v dolinah prazne. Odgovora zakaj tako, ni, ali pa jih je več, a potrebujemo rešitev. Mogoče jo nakazuje papež Frančišek, ki upam, da dobi čim več posnemovalcev.

Ko sem se  v času svetovnega košarkarskega prvenstva peljala v službo, sem srečala avto, ki je imel na stranskem steklu nalepljeno slovensko zastavo. Ob pogledu nanj sem se od srca nasmehnila in si rekla, vsaj športniki nas vedno znova znajo povezati - ni ločitev na ta rdeče, ta črne, ta bele, verne, neverne … Šport ima res veliko moč - takrat smo Slovenci enotni in hvala za to. Predvsem se od športnic in športnikov  lahko veliko naučimo. Za uspehe so potrebne žrtve, garanja, odpovedi in trdo delo in nič tarnanja - tako kot na vseh ostalih področjih. Zato začnimo, garajmo, oznanjajmo in prižigajmo upanje - ker živimo v dobrem času in lepem prostoru.

Res je, da na življenje lahko gledamo tako kot na kozarec, ki je na pol prazen ali na pol poln. Res veliko je odvisno od nas, več ko si lahko priznamo, ker tako radi krivimo okoliščine za našo nesrečo, neuspeh … Zato mi je na misel prišlo nekaj novih blagrov, ki lahkot tudi tebi pomagajo skočiti ven iz zatohlosti in splošnega tarnanja, v katerega je zapadla naša družba :

Blagor tebi, če si imel v službi naporen dan, ker to pomeni, da imaš v teh časih visoke brezposelnosti službo.

Blagor ti, če imaš bolečine v mišicah, ker se pretiraval z rekreacijo, ker to pomeni, da si zdrav, da lahko hodiš in uživaš lepote narave v vseh njenih razsežnosti.

Blagor ti, če si sedajle razburjen/a, ker otroka že tretjič opominjaš, da naj gre pisat domačo nalogo, ker to pomeni, da je zdrav,  hodi v šolo in po svojih zmožnostih napreduje in da je tebi zaupan največji zaklad.

Blagor ti, če se ukvarjaš s tem, kako bi izgubil kakšen kilogram, ker to pomeni, da imaš dovolj hrane.

Blagor ti, če se ti zdi, da stanovanje nikoli ni dovolj pospravljeno, ker to pomeni, da imaš dom.

Blagor ti, če ti gre na živce, ko te starši vprašajo, kje si bil,  kam greš, zakaj … ker to pomeni, da jim veliko pomeniš.

Blagor ti, če se ob gledanju najbolj krutih poročil z vojnih področij zjokaš, ker to pomeni, da imaš sočutno srce in ti ni vseeno.

Blagor ti, če znaš tudi v težkih preizkušnjah prepoznati Božji načrt, se pobrati, zaupati, ker to pomeni, da si veren in v veri vidiš dlje.

Vsak med nami si lahko napiše vsaj deset svojih blagrov, če skoči ven. Pa začnite takoj, lahko samo s petimi in si priznajte, da ste res “blagorčki”.