So otroci v slovenskih šolah res lačni?
V zadnjem času je po socialnih omrežjih pa tudi medijih krožilo pismo učiteljice, ki je pisala o slovenskem tradicionalnem zajtrku, o brošurah, ki so jih ob tem dobili otroci, o tem, kdo pije in kdo plača. No, to je v naši državi in družbi vedno bolj zamegljeno in veliko narobe, a o tem ne bi zdaj. Bolj me je spodbodlo, ker so se ob vsem tem rojevale zgodbe o lačnih slovenskih otrocih.
Vem, da je kriza, občutimo jo vsi, tudi naša družina - plača je že vsaj 6 let enaka, položnice vedno višje, hrana in vse ostalo dražje. Vem, da so mnogi na robu preživetja, da so stiske še večje, da je prav, da se na to opozarja - ker največkrat za to ljudje niso krivi, pač pa država, ki kot spoznavamo zadnje dni, resnično ne deluje. Dobrodelne organizacije, Karitas bolj poznam, imajo vedno več dela, da odgovarjajo na vedno več stisk, a se potrudijo, da ljudje niso lačni. Jožica Ličen je povedala, da pakete še lahko prilagajajo glede na to, kaj radi jedo. In v Sloveniji je tako, da si še lahko pomagamo.
Žalostne zgodbe o otrocih me vedno najbolj pretresejo, ker ja - nič niso krivi, da je ta svet v tem trenutku tako gnil. A vseeno je treba ohraniti kanček treznosti, predvsem pa tudi o stiskah govoriti pravično. Zato sem se pozanimala, ali so otroci v šolah res lačni. Izpostavljam čisto konkretno šolo, ki sem jo sama obiskovala, potem na njej tudi poučevala, sedaj tam poučuje Andrej, Manca pa je prvošolka. Pa se najprej vračam v leta, ko sem sama obiskovala osnovno šolo. Za malico smo dobili ravno toliko kosov kruha, kot nas je bilo v razredu, ravno toliko šnit salame ali sira, kot nas je sedelo v klopeh. To je bilo to - nekateri so šli v šoli na kosilo, večina pa domov. Hrane je bilo veliko manj, a nihče ni govoril o lakoti.
Ko sem poučevala je bilo seveda že drugače, kruha je bilo vedno dovolj, otroci so si lahko privoščili vsaj dva kosa, med daljšimi odmori so dobili v jedilnici kruh in sadje in še danes je tako. Za otroke iz socialno ogroženih družin, in teh je v tem okolju kar nekaj, šola tudi poskrbi, imajo možnost financiranja. Tako da lahko rečem, da na tej šoli ni noben otrok lačen. Čeprav ... Naša Manca pride včasih domov sila lačna, a zato, ker je pač "špička", kot pravi učiteljica. Ja, izbirčna je. To pa je čisto druga in drugačna zgodba, a ne?
Zato je čas, da smo racionalni in pravični tudi v tem pogledu, da ne kričimo otroci so lačni, če to - Bogu hvala - še ni res. Lahko pa bo ... Ampak s tem si v teh časih, ko nas vsi od vsepovsod strašijo, delamo medvedjo uslugo. Ne pustimo se ustrahovanju in vsesplošnemu tarnanju - raje razmišljajmo, kako in kaj narediti, da bo drugače.
Večkrat sem v programu gostila zagotovo enega največjih ljudi našega časa, misijonarja Pedra Opeko. Velik človek, veliko srce. Če ste gledali dokumentarec Jožeta Možine, ste videli, koliko otrok je v njihovi šoli, kako mirno sedijo, na tleh seveda, in jedo svoj obrok riža. Ko sta Manca in Jan to videla, sta bila pretresena. In še danes se spomnita, posebej, ko se pogajamo, kaj bomo jedli.
Še enkrat poudarjam, da noben otrok na tem svetu ne bi smel biti lačen, zato moramo na to opozarjati. A ko bodo slovenski otroci res lačni, bodo lahko sami jedli v učilnicah, najstniki ob sebi ne bodo potrebovali učiteljev, da bi pazili, da se ne bi iz hrane norčevali, se prerivali, obmetavali - lahkota bi rodila veliko spoštljivost do vsakega grižljaja, ki bi jim bil namenjen. So slovenski otroci v šolah lačni? Mislim, da ne. A danes je sobota, jutri bo nedelja in žal je zagotovo kakšen otrok in odrasel tudi v Sloveniji lačen - šole so zaprte. Če ga poznaš, pomagaj mu! Vsak košček šteje in vsak majhen korak dela svet lepši. Škoda, ker ga politki tako marljivo uničujejo ... A mi se ne damo!
No feedback yet
Form is loading...