Zakaj se ljubezen zaduši?
Tokrat bi rada delila le nekaj citatov, ki so me med branjem knjige Postavljamo meje in jih spoštujmo, avtorja sta Anselm Grun in Ramona Robben, najbolj nagovorili. In v njih se morda skriva odgovor na vprašanje, zakaj se ljubezen zaduši.
Mnogi zakoni propadejo zato, ker eden od partnerjev stalno prestopa meje drugega, hoče o njem vedeti vse, ga nenehno nadzoruje in vedno znova posega vanj. Da intimen odnos uspe ali ne, je odvisno od dobrega soočanja za lastnimi mejami in mejami drugega.
Partnerji želijo drug drugega potegniti vase. Ne spoštujejo tistega, do česar nimajo dostopa. V mojem bližnjem je prostor, v katerega ne smem.
Da ljubezen ostane živa, potrebuje tako bližino kot distanco. Ne potrebuje le medsebojnega stapljanja, ampak tudi distanciranje. Da ljubezen lahko diha, da dom ostane doma in ne postane zapor, moramo v ljubezni občutiti, da nam je drugi v svojih globinah nedostopen, kar pomeni, da priznavamo skrivnosti njegovega bistva.
Peter Schellenbaum meni, da se je v ljubezni nujno treba naučiti reči ne, če nočemo, da razmerje postane dolgočasno in da se ne začenta razraščati - še zlasti je nevarno v simbiotični zvezi - sovraštvo in prikrita mržnja enega do drugega. Le če partnerja sprejemata obojestransko svobodo, se bosta lahko ljubila. Če vedno tičita skupaj, se nabira le potlačena agresija in slednjič sožitje ni več mogoče. Schellenbaum pravi, da je treba prekršiti pričakovanja drugega, tudi če slednji tega ne razume, tudi če mu s tem naložimo tujstvo: "Zavedanje tujstva je duševni predpogoj za ljubezen. Ljubezen se v mnogih zakonih tako hitro zaduši, ker ji zmanjka kisika za svobodo, avtonomijo, negotovost in osamljenost."
No feedback yet
Form is loading...