Ni kaj, svetnik, ki te prevzame že v rosnih otroških letih, ima moč tudi v odrasli dobi. Vsaj tako ga jaz doživljam. Zame so spomini na miklavževe večere in jutra najlepši - še danes sijejo. Upam, da bodo tudi za Manco in Jana, ki sta se letos res pridno trudila - no, Manca že, Jan pa je še premajčken. Vsekakor je bilo lepo doživetje mikavlževanje na radiu. V dopoldnevu druge adventne nedelje nas je med sveto mašo obiskal Miklavž, potem pa otroke tudi obdaroval. Kakšen lep dogodek, koliko pridnih otrok in vseh nas - ja, za vse sodelavce je dogodek, da se srečamo, saj nas sam urnik dela razprši - srečanje z družinami pa je dodaten čar. In pri ponedeljkovem kofetkanju smo modorovali tudi o tem, da bi bilo lepo, če se ne bi tako hitro razšli. Mogoče kaj na to temo naredimo prihodnje leto. Zdaj pa le še iskrena hvala vsem, ki ste se trudili, da je bilo tako lepo "nebeščano in zemljanom." :)
Če nas poslušate, potem najbrž slišite spremembo, ki naznanja, da je v naši hiši praznično. V ponedeljek se je začelo z jutranjim programom, ki sva ga vodila z Matjažem Merljakom. Super je bilo - tudi zaradi tehnika Mateja Kržišnika. Delo v paru prinese veliko nove energije - že misel, da ne bo nobene katastrofe, če zaspiš, osvobaja. To bi lahko počela ves čas. Super je bilo!
Jutro so popestrili tudi drugi sodelavci, s katerimi sva posnela zanimive, kratke in zabavne pogovore, saj smo večeraj v ospredje postavili zabavo. Vse izjave, če ste jih preslišali v programu, lahko slišite, če kliknete na Matjažev blog.
Svojevrsten izziv pa mi je predstavljal tudi današnji program, dopoldanski del je bil moj, ko smo v ospredje postavili vsebine, ki evangelizirajo. Ker je v tem času prostor tudi za goste, sem povabila s. Metko Kos, Frančiškanko Marijino misijonarko, br. Štefana Kožuha, provinciala slovenskih kapucinov, br. dr. Mirana Špeliča, frančiškana in predavatelja na Teološki fakulteti ter našega glavnega in odgovornega urednika Francija Trstenjaka. Pogovarjali smo se o vlogi radia kot evangelizatorja, o odmevu na radijski misijon, ki so ga letos vodili, se spraševali, kako oznanjevati s pomočjo elektronskih medijev. Čas pogovora je minil kot bi mignil, vsebina gostov me je močno nagovorila, upam, da tudi tiste, ki so poslušali. Prevzeli so me s svojo prerostostjo, pripravljenostjo in bogastvom izrečenih besed. Hvala vam! Če nas niste ujeli (tako kot nas je v objektiv ujel Izidor), lahko prisluhnete posnetku pogovora.
A kaj imata skupnega? Na prvi pogled ne veliko, v moje življenje pa sta prinesla veliko navdušenje do kuhanja in pečenja. Moja mami je odlična kuharica in "cuker" pekarica, zato upam, da je del njenega talenta tudi v genih - Andrej me vedno prijazno spodbuja s to mislijo. A samo dedeni zapis ni dovolj - vaja dela mojstra. K vaji oziroma peki pa sta me isti dan vzpodbudili s. Nikolina in Manca. Ko smo kuhali in pekli pri s. Nikolini in tako obeležili 200. oddajo, ki jo pripravljata z Matjažem Merljakom, me je vse zelo prevzelo. Isti dan so pri Manci v vrtcu pekli štrudel, oprostite, jabolčni zavitek. Vzgojiteljici ga. Vida in ga. Tanja sta res mojstrici, ne samo pri svojem delu, tudi v kuhinji. In kako lepo razstavo smo potem lahko videli starši - otroci s kuharskimi kapicami so kar žareli od ponosa. Manca mi je sam postopek priprave in pečenja tako vneto opisovala, da me je njeno navdušenje čisto prevzelo in popoldne sva pekli še doma. Štrudel je od tedaj kar velikokrat naša sladica. A tako zelo dober je zato, ker imam ob sebi vedno dva pomočnika.
Tudi danes je bilo tako - nedeljsko dopoldne smo izkoristili za kuhanje, popoldne pa za lep izlet na Brezje, kjer smo pozdravili Marijo in v mislih tudi s. Nikolino, ki živi v samostanu prav blizu bazilike. Manca in Jan se v kuhinji odlično počutita in rada delata, a kako bo čez dvajset let, ne vem. Vem le to, da sem tudi sama pri štirih letih zelo rada pomivala, potem je pa ta vnema kar izpuhtela :)
Tokrat smo ga prvič družinsko osvojili. Po jutranjih visokoletečih načrtih, ki zaradi prepoznega planiranja niso bili izvedljivi, smo se odločili, da gremo na sv. Jakoba nad Medvodami. Čudovit hrib, ki v sebi skriva veliko lepih spominov. :)
Priznam. Preden smo začeli hoditi, sicer smo se kar visoko peljali z avtom, nisem bila prepričana, da bomo vrh osvojili - pošteno povedano se mi je za tri in pol letnico in eno in pol letnika zdel nekoliko previsok. A dovolj mi je bilo, da smo na svežem zraku in soncu. Z višino so se odpirali čudoviti pogledi - na Osolnik, ki ga je Andrej osvojil, medtem ko smo mi pili jutranjo kavo in zajtrkovali, na vse hribe in griče v okolici, na mogočen Triglav in lepo Ljubljano.
A moji dvomi so bili spet brezpredmetni - Manca je vrh osvojila čisto sama, vmes sva malce počivali in klepetali, Jan pa je nekaj metrov prehodil na očkovih ramah. Zmaga! Res sta prava pohodnika, tako da zdaj čakam, da v radijskih vrstah ponovno oživijo družinski izleti. Blaž ,upam, da tole prebiraš :)))
Cerkvica na sv. Jakobu je čudovito obnovljena, ljudi je kar margolelo - kolesarjev srednjih let, družin z majhnimi otroki in starejših.
Po počitku in malici na prijetnem sončku smo se zaradi vedno bolj navihanega vetra podali v dolino. Jana je pot nazaj zelo zabavala - a ni bil na očkovih ramah, kje pa, sam je tekel po kar precej strmi brežini. Nekaj ljudi se je ustavailo ob poti, se mu umaknilo in gledlo za njim, kdaj bo padel, saj roke pa že ne bo dal. Sam! Sam! To je govoril med potjo. A padel ni! Le meni je srce nekajkrat padlo v hlače, ker sem očitno res preveč panična. Za Jana je bila pot hudo zabavna - ni kaj, fantek očitno obožuje adrenalin. Je pač po očku :)) Manca pa uživa v varnih korakih - punce moramo skupaj držat' :) Na sv. Jakoba vsekakor kmalu spet gremo!
Bravo! Nogometna evoforija je prijela tudi mene - vesela sem uspeha naših nogometašev, predvsem pa tega, da je ta uspeh spravil na ulice in trge slovenskih mest množice ljudi, ki tokrat niso izražale svojih stisk, ki so pri nekaterih žal res strašne, ampak skakale od veselja. "Kdor ne skače ni Slovenc!" Res, sladka zamaga - tudi zaradi Rusov, ki so prišli zmagovalno in odšli sklonjenih glav. Ja, ni kaj, prevzetnost nikoli ni na mestu.
In ob tem se večkrat spomnim mojega brata, zapriseženega nogometaša že od rojstva, ki je vedno rekel: "Tamala, nogomet je zakon!" In spomnim se, ko smo včasih skupaj gledali tekme- to je bila predstava zase. Bolj kot sam nogomet nas je vse zabaval Boris, ki je skakal s fotelja, glasno komentiral in mahal z rokami zelo blizu ekrana. Predstavljam si, da je bilo tako tudi tokrat. :)
Z Andrejem pa sva tekmo spremljala bolj umirjeno - a ob koncu sva pokala od ponosa. Bravo naši! Srečno v Južnoafriški republiki!