Tokrat smo ga prvič družinsko osvojili. Po jutranjih visokoletečih načrtih, ki zaradi prepoznega planiranja niso bili izvedljivi, smo se odločili, da gremo na sv. Jakoba nad Medvodami. Čudovit hrib, ki v sebi skriva veliko lepih spominov. :)
Priznam. Preden smo začeli hoditi, sicer smo se kar visoko peljali z avtom, nisem bila prepričana, da bomo vrh osvojili - pošteno povedano se mi je za tri in pol letnico in eno in pol letnika zdel nekoliko previsok. A dovolj mi je bilo, da smo na svežem zraku in soncu. Z višino so se odpirali čudoviti pogledi - na Osolnik, ki ga je Andrej osvojil, medtem ko smo mi pili jutranjo kavo in zajtrkovali, na vse hribe in griče v okolici, na mogočen Triglav in lepo Ljubljano.

A moji dvomi so bili spet brezpredmetni - Manca je vrh osvojila čisto sama, vmes sva malce počivali in klepetali, Jan pa je nekaj metrov prehodil na očkovih ramah. Zmaga! Res sta prava pohodnika, tako da zdaj čakam, da v radijskih vrstah ponovno oživijo družinski izleti. Blaž ,upam, da tole prebiraš :)))
Cerkvica na sv. Jakobu je čudovito obnovljena, ljudi je kar margolelo - kolesarjev srednjih let, družin z majhnimi otroki in starejših.

Po počitku in malici na prijetnem sončku smo se zaradi vedno bolj navihanega vetra podali v dolino. Jana je pot nazaj zelo zabavala - a ni bil na očkovih ramah, kje pa, sam je tekel po kar precej strmi brežini. Nekaj ljudi se je ustavailo ob poti, se mu umaknilo in gledlo za njim, kdaj bo padel, saj roke pa že ne bo dal. Sam! Sam! To je govoril med potjo. A padel ni! Le meni je srce nekajkrat padlo v hlače, ker sem očitno res preveč panična. Za Jana je bila pot hudo zabavna - ni kaj, fantek očitno obožuje adrenalin. Je pač po očku :)) Manca pa uživa v varnih korakih - punce moramo skupaj držat' :) Na sv. Jakoba vsekakor kmalu spet gremo!