Kar nekaj naših sodelavk in sodelavcev je danes uživalo v sončni smuki na Krvavcu - o tem pišeta Jure in Jože. Tudi zame je bil danes dela prost dan, namenjem obiskom zdravstvenih ustanov - jah, ni kaj, tudi to je potrebno in Bogu hvala, da imamo kam iti. Tega se ob srečanjih z misijonarji, ki jih gostim v oddajah Svet na dlani, vedno bolj zavedam. Kakšna sreča je, da imamo zdravnike, zdravila, bolnišnice, ceste, da pridemo do njih.
Srečanja z ljudmi, ki delajo med najbolj ubogimi, me izredno bogatijo in se mi zdi čudovito, da imam takšno službo, kjer srečam toliko krasnih oseb. Med njimi je tudi laiški misijonar Matija Nared, s katerim sem spoznavala Magadaskar. Jutri zvečer ga boste lahko spoznavali tudi vi - vsekakor priporočam.
Dejstva, kako srečna sem, da imam rada svoje delo, sem se zavedla tudi zvečer, ko sva klepetali z Andrejo, mamo dveh hčera, ki se morata odločiti za nadaljno pot - ena za srednjo, druga za fakulteto. Joj, kako težko je, če ne veš, kaj bi. Sama te zadrege nisem poznala in danes delam to, kar sem si vedno želela. Pa naj mi kdo pove, če za žensko obstaja kakšna bolj idealna služba, kot je moja - ves čas govorim in še plačana sem za to. :)))
Cerkve se ni treba bati - je včeraj ponovno poudaril novi ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres.
To njegovo misel, že večkrat izrečeno, sta resno vzela tudi predsednik države in vlade, ki sta sedla skupaj. Pa ne bi o politični eliti, ki je bila v prvi ali tretji vrsti, in tisti, ki je ostala pred vrati. Imamo novega in dobrega nadškofa, ki ga zelo cenim. Želim mu veliko blagoslova, zdravja in močne volje, da bo zmogel vse napore nadškofovske službe.
Spremljanje umestitve ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Antona Stresa po službeni dolžnosti je bilo krasno doživetje. Z Alenom sva poskrbela za vsebino, Boštjan za to, da smo se slišali. Zelo dragocen in velik pa je bil prispevek kapucina p. dr. Metoda Benedika, ki je umestitev komenitral za naš radio. Hvala, p. Metod. Pa še kdaj, a ne?
Ta dan je bil pomemben za nadškofijo, v katero sodim tudi sama. Vesela sem, da je novega nadškofa dr. Antona Stresa v našem imenu - imenu vseh laikov - pozdravil Gregor Čušin. Tako iskreno in iskrivo, zato vam njegov nagovor prilagam.
Spoštovani gospod nadškof!
Pozvan sem bil, da vas v imenu vernikov ljubljanske škofije pozdravim. In tako stojim pred Vami, eden od koštrunov iz vaše črede, da bi izrazil svoje želje in pričakovanja. In če kaj pričakujem, če si česa želim od Vas, potem si želim, da bi Vi veliko želeli in pričakovali od nas, svojih vernikov. Da bi bili do svoje črede zahtevni, kajti pot po kateri stopamo za Vami, je tesna in vrata, skozi katera moramo vstopiti, so ozka. Želim si, da bi palica, ki jo držite v roki ne bila le simbol pastirske službe. Pastirju palica resda služi tudi za oporo, predvsem pa z njo vodi čredo po pravih poteh, jo odvrača od slabe paše, tudi udari, če je treba in brani pred volkovi in roparji. Želim si, da bi nas radi obiskovali na naših župnijah. Ne le za posebne priložnosti in slovesnosti, ampak tudi kar tako: da svojim najemnikom, svojim duhovnikom vlijete poguma, predvsem pa da spoznate svoje ovce, in da ovce spoznajo Vas, da bomo poznali vaš glas in Vam brez strahu in pomisleka sledili.
In, gospod nadškof, brez strahu, vaši verniki smo kristjani, še več: katoličani in kot taki ponižni in potrpežljivi. Ne boste prvi pastir, s katerim bomo potrpeli, kakršenkoli že je in vas bomo spoštovali in ljubili, četudi ne boste izpolnili naših pričakovanj. A več želja in pričakovanj do vas gojijo, če se po svetopisemsko izrazim, volkovi, tatovi in roparji, tisti, ki pravijo, da jih ne brigate in da se tudi Vi ne smete brigati zanje. A če boste natančno pogledali, boste videli, da so ti volkovi, tatovi in roparji le preoblečene in prestrašene izgubljene ovce. Zelo prestrašene in zelo izgubljene. In tudi te so del Vaše črede. Pričakujejo, da jim boste šli na živce! Ne razočarajte jih v njihovih pričakovanjih.
Biti škof je odgovorna in stresna služba. A prosim Vas, gospod nadškof, pokažite Sloveniji, da je Stres lahko tudi pozitiven!
Tudi roka, ki Vam jo ponujam ni le simbolna gesta, bonton, temveč je konkretna ponudba, obljuba, ki Vam zagotavlja našo molitev, našo pripravljenost in sodelovanje v ugodnih in neugodnih okoliščinah, bodi prilično ali neprilično. V zameno za jasne besede, stvarna dejanja in pravo pot. Vse zaradi evangelija!
Gregor Čušin, dramski igralec
Ko gre kaj narobe, mi prav pridejo prijateljice knjige. Včasih je dovolj pet minut. Včasih je dovolj ena sama zgodba, da razloži, dvigne, opogumi, razvedri ali pa postavi zrcalo. In ta teden sem srečala človeka, ki piše takšne zgodbe – mag. Boža Rustjo, duhovnika, urednika Ognjišča in založbe. Ob mesecu verskega tiska sva kramljala o njegovem življenju in povedal je svojo zgodbo – zanimivo, v enem delu pretresljivo, sicer pa optimistično. Tak je tudi pogovor, ki bo na sporedu to soboto ob 18.30.
Zdaj pa zgodba za dušo, ki jo najdete v eni od zbirk Boža Rustje. Naj vam prinese Upanje in optimizem.
ČLOVEK V VODNJAKU
Neki človek je padel v vodnjak, iz katerega se ni mogel rešiti.
Mimo je prišel človek dobrega srca in dejal: »Res mi je žal, da si padel v vodnjak. Sočustvujem v tvoji nesreči.«
Mimo je prišel politik, odgovoren za socialo, in dejal: »Bilo je jasno, da bo prej ali slej kdo padel v ta vodnjak, ker je bil tako slabo zavarovan.«
Znanstvenik se je trudil dognati, kaj je naredil človek, da je padel v vodnjak.
Politik iz vrst opozicije je začel pripravljati protest proti vladi.
Novinar je obljubil, da bo naslednji dan napisal polemičen članek v časopisu.
Fundamentalistični pobožnjak pa je rekel: »Samo hudobni padejo v vodnjak.«
Žalosten človek je dejal: »Moj vodnjak je še slabši.«
Humorist se je pošalil: »Spij kavo, da te bo dvignila.«
Optimist je dejal: »Lahko bi se ti zgodila še večja nesreča.«
Pesimist je rekel: »Še nižje boš zdrsnil.«
Ko je Jezus zagledal človeka v vodnjaku, ga je prijel za roko in potegnil ven.
Joj, koliko energije prinese en sončen dan! Noro! Danes me je sonce pozdravilo na poti v Teharje in me potem spremljajo tudi proti Frankolovem. Kaj je tam nastalo, boste slišali v oddajah Iz življenja naših župnij. Ob sobotah zvečer je sedaj na sporedu, če ste jo pogrešali v ponedeljkovih večerih. A ja? Vi sploh ne veste, da obstaja? No, zdaj veste. In za dve lahko rečem, da bosta zelo zanimivi - ker so bili zanimivi sogovorniki. Tako kot so bili v preteklih oddajah.
Sicer je pa ta teden spet vse na glavo - zdaj počasi prihaja v normalne tire. Čeprav se mi danes zdi vse super, ker je sonce. In zdaj si bom privoščila razkošje - z Manco se greva sankat na Čika. Jupi!!! Z Andrejem sta šla prva na teren, zdaj pa je čas, da še jaz malo prezračim glavo.
Upam, da ohraniva cele zobe :)) Jan pa bo doma zdravil ušeska in popoldanski spanec zagotovo sodi med boljša zdravila.
Joj, šibam. Na Čika! Juhuhuhu!!!
Kako ste ga začeli? Tole novo leto? Ko sem v torek brala Natašin komentar, me je kar stisnilo ob njenem vprašanju: "Verjamete v modrost ali bolje previdnost ljudstva, ki pravi, tako kot leto začnemo, se bo tudi nadaljevalo?" Pred nekaj dnevi sem se ob tem stavku zamislila predvsem zaradi svojih obljub, ki jih ne izpolnjujem, o njih pa že vrabci čivkajo, čeprav imajo v teh dneh zrmznjene kljunčke. Že spet sem si obljubila, tako kot lani - letos pa res shujšam. In potem svizec zavije čokolado :)) Najbolj vesela prehoda v novo leto sta bila takrat, ko sem bila nosečna - ker je bilo logično, da bom tisto leto shujašala. :))
Kilogrami so moja nočna mora - tisti odvečni seveda. A od četrtka zvečer, ko je Manca padla na stopnicah, se mi je zdelo vse sekiranje ob tem, da mi kile ne gredo in ne gredo dol, največja traparija. Ja, ni večje bolečine, kot je otrokova. Ko nemočno gledaš, pomagaš in si želiš, da bi čas lahko obrnil nazaj, da bi storil kaj drugače, da bi bolelo mene namest njo... Ampak take nezgode so del otroštva in moja hči gre pač po mamičinih stopnijah. Tudi sama sem zobe ravnala na marmornati polici. Tega se še spomnim in vem, da je bolelo. A ne tako, kot je v četrtek. Sicer pa sem zelo hvaležna dežurnemu zobodravniku za otroke v Škofji Loki, na OŠ Mesto, dr. Mateju Javhu. Ko sva z Manco prišli tja, je tako prijazno pristopil do nje, snel zaščitno masko, da je ne bi bilo strah, pregledal zobke in seveda s povedanim najbolj potolažil mene. Toliko prijaznih zdravnikov je med nami in premalokrat jih pohvalimo! In seveda sester, ki, tako kot je gospa Dragica Košir, otroke razveselijo z lepimi štempiljkami.
Z Mančinimi zobki in ustnico je vsak dan bolje, čeprav je pustilo sledove. In potem ne vem več, kaj je pametno storiti na tem svetu - prej so bili zaradi dude zobki malo naprej, zdaj so zaradi padca definitivno preveč nazaj. Razmišljala sem takole: če bi še imela dudo, bi bili mogoče še bolj naprej in po padcu ne tako nazaj. Trapasto. Vem. Ampak take zmedene misli so mi rojile po glavi te dni.
Konec tedna je minil brez padcev, čeprav me Janov kaskaderski duh hudo straši. Minil pa je v znamenju prijetnih obiskov - najlepše je, ko se otroci družijo in Jerca je bila v soboto Janova in Mančina prijetna družba. Res jih je bilo lepo opazovati, sončke male. Mamici in očija pa smo tudi lahko malce pokramljali. Zvečer še klepet z Anjo in Jakom in dan je bil res lepo zaključen.
Današnja nedelja je bila sončna, krasna in končno smo jo vsaj delček vsi skupaj preživeli zunaj. Jaz bolj v vlogi opazovalke, Manca in Jan pa sta, seveda ob veliki pomoči očija, hudo garala :)) za čudovitega snežaka, ki krasi naše dvorišče in pozdravlja vse sosede, mimoidoče in obiskovalce.
Takole smo ga začeli - letošnje leto namreč - s prelomljenimi obljubami in polomljenimi zobmi. Zato močno upam, da stara modrost: "Tako kot smo ga začeli, tako se bo odvijalo," ne drži. Močno upam!:))Upanje pa umre zadnje.