Kako ste ga začeli? Tole novo leto? Ko sem v torek brala Natašin komentar, me je kar stisnilo ob njenem vprašanju: "Verjamete v modrost ali bolje previdnost ljudstva, ki pravi, tako kot leto začnemo, se bo tudi nadaljevalo?" Pred nekaj dnevi sem se ob tem stavku zamislila predvsem zaradi svojih obljub, ki jih ne izpolnjujem, o njih pa že vrabci čivkajo, čeprav imajo v teh dneh zrmznjene kljunčke. Že spet sem si obljubila, tako kot lani - letos pa res shujšam. In potem svizec zavije čokolado :)) Najbolj vesela prehoda v novo leto sta bila takrat, ko sem bila nosečna - ker je bilo logično, da bom tisto leto shujašala. :))
Kilogrami so moja nočna mora - tisti odvečni seveda. A od četrtka zvečer, ko je Manca padla na stopnicah, se mi je zdelo vse sekiranje ob tem, da mi kile ne gredo in ne gredo dol, največja traparija. Ja, ni večje bolečine, kot je otrokova. Ko nemočno gledaš, pomagaš in si želiš, da bi čas lahko obrnil nazaj, da bi storil kaj drugače, da bi bolelo mene namest njo... Ampak take nezgode so del otroštva in moja hči gre pač po mamičinih stopnijah. Tudi sama sem zobe ravnala na marmornati polici. Tega se še spomnim in vem, da je bolelo. A ne tako, kot je v četrtek. Sicer pa sem zelo hvaležna dežurnemu zobodravniku za otroke v Škofji Loki, na OŠ Mesto, dr. Mateju Javhu. Ko sva z Manco prišli tja, je tako prijazno pristopil do nje, snel zaščitno masko, da je ne bi bilo strah, pregledal zobke in seveda s povedanim najbolj potolažil mene. Toliko prijaznih zdravnikov je med nami in premalokrat jih pohvalimo! In seveda sester, ki, tako kot je gospa Dragica Košir, otroke razveselijo z lepimi štempiljkami.
Z Mančinimi zobki in ustnico je vsak dan bolje, čeprav je pustilo sledove. In potem ne vem več, kaj je pametno storiti na tem svetu - prej so bili zaradi dude zobki malo naprej, zdaj so zaradi padca definitivno preveč nazaj. Razmišljala sem takole: če bi še imela dudo, bi bili mogoče še bolj naprej in po padcu ne tako nazaj. Trapasto. Vem. Ampak take zmedene misli so mi rojile po glavi te dni.
Konec tedna je minil brez padcev, čeprav me Janov kaskaderski duh hudo straši. Minil pa je v znamenju prijetnih obiskov - najlepše je, ko se otroci družijo in Jerca je bila v soboto Janova in Mančina prijetna družba. Res jih je bilo lepo opazovati, sončke male. Mamici in očija pa smo tudi lahko malce pokramljali. Zvečer še klepet z Anjo in Jakom in dan je bil res lepo zaključen.
Današnja nedelja je bila sončna, krasna in končno smo jo vsaj delček vsi skupaj preživeli zunaj. Jaz bolj v vlogi opazovalke, Manca in Jan pa sta, seveda ob veliki pomoči očija, hudo garala :)) za čudovitega snežaka, ki krasi naše dvorišče in pozdravlja vse sosede, mimoidoče in obiskovalce.

Takole smo ga začeli - letošnje leto namreč - s prelomljenimi obljubami in polomljenimi zobmi. Zato močno upam, da stara modrost: "Tako kot smo ga začeli, tako se bo odvijalo," ne drži. Močno upam!:))Upanje pa umre zadnje.