Koliko časa je že, ko smo se radijci zbirali in hodili na radijske izlete? Hmmm ... Z Janom sem bila noseča, torej je že dobri dve leti tega. Včeraj je naš Boštjan Smole obudil to lepo tradicijo. Povabil nas je na hrib nad njihovo hišo. Pa to ni kar en hrib. V Guncljah imajo pravo smučišče, seveda zaradi gospoda, ki je tak nadušenec, da je napeljal vlečnico, kupili so ratrak in sedaj tam domačini in tisti, ki za to vedo, brezplačno smučajo in popijejo čaj. Seveda so dobrodošli prostovoljni prispeveki, a od njih se ne da živeti.
Tudi mi smo se včeraj malce posankali in naužili zimske svežine. Drugi del pa je bil sploh nepozaben - Mateja (Boštjanova žena) nam je pripravila pravo gostijo. Na mizi je bilo toliko dobrot, da si zaradi "prvofebruarskih obljub" (beri: prekomernih kg, ki me spravljajo ob pamet) vseh nisem smela privoščiti. Otroci so se igrali z železnico, starši smo malo poklepetali, pili odličen čaj in preživeli lepo popoldne. Hvala Mateja in Boštjan - zimski dnevi so prav zaradi takih srečanj bolj topli in prijazni. Pa še najmlajšo članico smo spoznali - Brigita je prava in prijazna igračka sestrici Luciji in bratcu Leonu. Da je pridna, se pa že na daleč vidi. Po očku? Po mamici? :)))
Boštjan je torej obudil tradicijo, zdaj smo na vrsti še drugi. Bomo čakali prijazno pomlad ali skupaj preganjali zimo? No, v soboto bomo zagotovo preganjali zimo na Pustni sobotni iskrici - plesu z dobrim namenom: tam bomo najbrž vsi radijci z družinami. Pridite še vi - več nas bo, bolj bo lepo in več dobrega bomo lahko storili za s. Agato Kociper in ljudi v Amazoniji. V soboto, 13., ob 13. uri. Se vidimo? Ja? No, vas držim za besedo.
P.S. - Ko dobim kakšno fotko, jo objavim - no, Andrej jo bo, ker jaz tega še ne znam :((
Današnja delovna sobota je prinesla kup lepih doživetij in celo spoznanj. Ja, celo to. Vas zanima kakšnih? Potem berite naprej.
Po jutranji, bolje rečeno nočni kavi - a je ob štirih že jutro? - sem pojedla zajtrk (ja, čisto nova navada, od 1. februarja :)) in se potem odpeljala proti radiu. V prvem semaforju sem ugotovila, da sem pozabila mobi doma - čista katastrofa. Kako bom jaz preživela tole jutro. Čeprav sem še včeraj, ko sva z Markom debatirala o "starih" časih brez mobilcev in delu z dati, skušala sebe prepričati, da nisem mobi odvisnica.
1. spoznanje - hočem nočem, brez mobilca mi živeti ni.
Jutro je prijetno in hitro minilo. Ob devetih pokličem Andreja, on mirno prekine. "Halo!?" A na oni strani: "Tu-tu-tu-tu-tu!" Pa saj nisem "tutuja" klicala. A časa, da bi ponovila vajo, ni bilo, saj je bil z obema otročkoma že na vratih. Joj, kako lepo so me presenetili. Spraznili smo čoko- in kavomat. Aja, pa mobitel so mi prinesli. :)) Pa svežo sirovo štručko. Njami!
2. spoznanje - počakaj minuto, preden moža sekiraš, ker ne dela tako, kot ti hočeš. On ima še boljši načrt.
Spet je zazvonilo - prišla je s. Zvonka Mikec, misijonarka v Angoli. Koliko dobrega stori za tamkašnje ljudi - krasna je! Posneli sva pogovor, ki ga boste lahko slišali v oddaji Svet na dlani v petek, 21. februarja. Afrika je mlada celina, cveti od življenja. A med materami v Angoli so tudi takšne, ki rodijo 12 otrok, a jih včasih po pet izgubijo. Tam je doma tudi nasmeh. Predvsem pa so drugačne svete maše - s. Zvonka jih prav pogreša, ko je doma na dopustu. Tudi meni bi bile pisane na kožo - da bi lahko plesali, z vsem srcem peli...
3. spoznanje - mi lahko pomagamo Afriki, Afrika pa nam - lahko nas nauči smeha, plesa in radosti življenje.
Naša pisarna, ki sva jo z Blažem poimenovala Pri cvetoči orhideji, je bila danes res "cvetoča". Lotila sem se generalnega pospravljana in ostala nekje na sredini. Ojoj - in v tako gnezdo je Blaž peljal svojega gosta p. Christiana Gostečnika. Na hodniku ju srečam in se obema opravičim, pa mi veselo rečeta: "Aja, a razmetano je? Nisva opazila!"
4. spoznanje - moški gledajo na svet drugače kot ženske. Kakšna sreča!!!
Kolikor sem mogla, sem pospravila, vmes pa poslušala oddajo Za življenje, za danes in za jutri, ki letos prinaša tudi pogovore s p. Gostečnikom. Zakaj sem tako malo pospravila - ker sem imela listek in kar pisala, kar je p. Christian govoril. Oddaja je v našem audio arhivu, vzemite si čas in prisluhnite. Le ena od mnogih močnih misli:
5. spoznanje - materinstva oziroma očetovstva se ne moreš naučiti, to nosiš v sebi. Zato ženske ne moremo poučevati moških, kakšni očetje naj bodo, oni morajo to odkriti v sebi - in obratno.
Vauuu... Andrej, ne bom ti več pametovala, toda ko boste trenirali skoke, bom šla na zrak.
Delo je hitro minilo, sledila je še zabava. Popoldne smo končno spoznali Merljakovo Meto - krasna in pridna dojenčica je. Lepo smo se imeli - obe Manci in Urša so se igrale, Jan pa je obiral bolj svoja pota. Prav je, da povem, da smo odlično jedli. Da ne boste mislili, da Matjaž samo dobro govori o kuharji (tako kot to jaz počnem, ko razlagam mamine recepte), on tudi odlično kuha. Pripravil je ocvrte hrenovke (212. oddaja Kuhajmo s s. Nikolino) in bile so odlične. In še kuharski nasvet - tudi ocvrto sadje, ki ga jemo v kitajskih, je najbrž pripravljeno tako. Mi smo eksperimentirali in mislimo, da je to to.
6. spoznanje - zadnji čas je, da vzljubim kuhanje.
Joj, ko bi ga imela tako rada kot govorjenje :)) Jah, potem bi bila pa kuharica.
7. spoznanje - čas je, da končam.
Lahko noč! ;)
Zapleteno se sliši. Ampak petek je bil zame že od nekdaj dan s posebnim pomenom. V sebi je nosil vsa pričakovanja prostega konca tedna - sobote in nedelje. No, ta petek pa ni petek zato, ker je jutri zame delovni dan. Po eni strani se ga veselim, po drugi sem pa malce utrujena. Ampak - bo že ...
Sicer je pa dandanes tako, da moraš biti srečen, da službo sploh imaš. In če je včasih pomenila služba za nedoločen čas neko varnost, so danes drugi časi. Za dve gospe vem, ki sta v tem mesecu izgubili službo - ja, za nedoločen čas!
Prva je zbolela, po treh tednih, ko se je vrnila, pa so ji povedali, da jo ne potrebujejo več - ker je recesija, bodo ohranili le eno moč - moško seveda, ker ženska z otrokoma lahko gre na bolniško še zaradi njiju. Uf! Kako me take zgodbe razjezijo.
Tudi druga je poučna. Rekli ji bomo Mojca - v resnici ji je drugače ime - je bila poslovodkinja v trgovini - pridna, uspešna. Lastnik večih trgovin je eno od njih zaprl, pa ne te, kjer je bila zaposlena Mojca, pač pa drugo. Toda odpustil je Mojco in ji rekel: "Ti si tako pridna, iznajdljiva in zato vem, da boš tudi sedaj rešila problem." Halo???!!! A to je nagrada za pridnost! Človek bi počil od jeze. Mah, sploh nimam komentarja. No, vsaj tako prijazen je bil, da bo dobila odpravnino, medtem ko jo prva gospa, ki jo omenjam, ne bo.
To je res narobe svet. Pa upam, da se bo kmalu čisto prekucnil in potem končno vrnil v prave koordinate. Zato pa - hvala za petek, ki to ni.
Zadnjič sem obljubila, da povem, zdaj dolg izpolnjujem. V Idrijo smo srečno prišli, ceste niso bile svetle (beri bele kot za Ambrus), ampak svetleče. Ampak Jure je super šofer in srečno smo se pripreljali, odigrali, popapcali (joj, kakšen pršut in žlikrofi - hvala!!!) in odpeljali. Lepa izkušnja, lepa nedelja.
Ta teden je prijeten - do danes smo imeli vsak dan mašo v naši radijski kapeli in dotaknili sta se me dve misli. Na svečnico je maševal br. Štefan Kožuh, ki nas je vzpodbuil, da bi imeli vse darove, ki jih prejemamo od Boga, tudi radi - preberite besedo dar od zadaj naprej in vam bo jasno. In še nekaj drži - tudi imeti rad je dar. V torek smo imeli prav tako kapucinsko maša, br. Marko Senica je prišel in nam podelil blažev blagoslov ter nas spodbudil, da smo tudi sami razmišljali, koliko darov nam je danih, pa se tega mogoče niti ne zavedamo. Koliko "naključij" nas ohranja pri življenju. No, to, da ima Bog z mano najbrž še kakšne načrte, me je spretelelo ob nesreči v trojanskem tunelu. Prav tisti dan sem se kakšno uro pred nesrečo peljala skozenj. Če bi bila v njem takrat, ko je prišlo do trka, ne vem, kaj bi bilo. Kaj se pa sploh naredi v takem primeru?
Pustimo temne misli, saj tudi čas narekuje vedno bolj svetle - na Matjaževem blog preberite, koliko se je že in se bo še podaljševal dan.
Toliko z moje strani - sicer je tole pisanje kar nekaj, ampak zdajle imam čas, navdiha pa ne veliko. Zato grem nazaj za štedilnik :)) Za tja bi potrebovala pa ekstra navdih - predvsem pa več ljubezni do kuhanja. Imeti rad kuhaje je tudi dar - mogoče ga pa dobim za rojstni dan. Kje se to kupi? :)))
Pa jo imamo - letos tisto pravo in všeč mi je. Včeraj je bil idealen zimski dan za lovljenje snežink in občudovanje zametov. Bila sem jutranja in pot do Ljubljane, ko ni nobenega hudega klanca in še tista dva ovinka, ki ju imam (levega in desnega) sta bolj blaga, je bila čisto prijetna. Za odtenek počasnejša, v kakšnem trenutku malce drsajoča, ampak krasna.
A popoldne je bilo drugače. Sem ter tja se namreč pridružim našim požrtovalnim plamenom, ki ljudi zabavajo po vsej Sloveniji in kakšno od deklet nadomestim. Včeraj smo šli v Ambrsu - lep kraj s krasnimi ljudmi: prijaznimi, nasmejanimi, gostoljubnimi ... Sreča se je v njihov kraj vrnila. Pot tja pa je bila vse prej kot zabavna, medlo je, cesta ni bila najoblje splužena in na enem klancu smo prav poskakovali v kombiju, ker je Tone rekel, da bomo tako lažje speljali. Pa smo res. Jure, ki je tako ali tako talent na mnogih področjih, se je včeraj izkazal še kot odličen, preudaren in zanseljiv voznik. Bravo in hvala Jure! Pridrsali, pripeljali smo se tja, čeprav nas je na nekaj ovinkih pošteno stiskalo. In ko začne v takih trenutkih delovati moja domišljija, začinjena z velikooooo mero strahu, je to ena sama groza. Pa se spomnim filma, ki sem ga pred nedavnim gledala in seveda je v njem v prometni nesreči umrla mlada mamica ... Mah, glasno razbijanje srca in neumne misli, ki ne prinesejo nič dobrega. Pa še strah, ki je ves čas glodal - kako bomo prišli pa nazaj?
A Radio Plamen je zažgal, ljudje so se smejali, zabavali ... in mi tudi. Gostija po igri je bila odlična - hvala gospa Jožica in gospod Jože. Jedli smo na zalogo - mogoče bi nam prišel prav sleherni atom naše moči. A smo imeli srečo, pred nami je bilo cestišče, kolikor je bilo v tistih razmerah mogoče, dobro očiščeno. Toda iz srca povem, da se ne spomnim, kdaj sem se tako srečna vrnila v Ljubljano.
Potem pa še pot proti domu. Zabave še ni bilo konec. Sredi ceste mi je avto kar "crknil". Nič. Le lučke so svetile - vse po vrsti. Za mano pa kar nekaj avtomobilov. Štirje smerniki so jih dovolj hitro preusmerili, da so me obvozili. Kaj zdaj? Hmm .... Na srečo sem bila blizu doma in bi peš prišla. Še večja sreča pa je bila, da je avto spet vžgal. Jaz pa sem se kmalu po prihodu domov ugasnila - a ko se je zjutraj prižgal dan, sta me moji najljubši budilki klicali: "Maaamiii, zunaj je že lep dan. Vstani!" Pa sem. Zdaj gremo uživat na sneg.
Kako bomo popoldne uživali v vožnji proti Idriji, pa mogoče v jutrišnjem zapisu.