Pa jo imamo - letos tisto pravo in všeč mi je. Včeraj je bil idealen zimski dan za lovljenje snežink in občudovanje zametov. Bila sem jutranja in pot do Ljubljane, ko ni nobenega hudega klanca in še tista dva ovinka, ki ju imam (levega in desnega) sta bolj blaga, je bila čisto prijetna. Za odtenek počasnejša, v kakšnem trenutku malce drsajoča, ampak krasna.
A popoldne je bilo drugače. Sem ter tja se namreč pridružim našim požrtovalnim plamenom, ki ljudi zabavajo po vsej Sloveniji in kakšno od deklet nadomestim. Včeraj smo šli v Ambrsu - lep kraj s krasnimi ljudmi: prijaznimi, nasmejanimi, gostoljubnimi ... Sreča se je v njihov kraj vrnila. Pot tja pa je bila vse prej kot zabavna, medlo je, cesta ni bila najoblje splužena in na enem klancu smo prav poskakovali v kombiju, ker je Tone rekel, da bomo tako lažje speljali. Pa smo res. Jure, ki je tako ali tako talent na mnogih področjih, se je včeraj izkazal še kot odličen, preudaren in zanseljiv voznik. Bravo in hvala Jure! Pridrsali, pripeljali smo se tja, čeprav nas je na nekaj ovinkih pošteno stiskalo. In ko začne v takih trenutkih delovati moja domišljija, začinjena z velikooooo mero strahu, je to ena sama groza. Pa se spomnim filma, ki sem ga pred nedavnim gledala in seveda je v njem v prometni nesreči umrla mlada mamica ... Mah, glasno razbijanje srca in neumne misli, ki ne prinesejo nič dobrega. Pa še strah, ki je ves čas glodal - kako bomo prišli pa nazaj?
A Radio Plamen je zažgal, ljudje so se smejali, zabavali ... in mi tudi. Gostija po igri je bila odlična - hvala gospa Jožica in gospod Jože. Jedli smo na zalogo - mogoče bi nam prišel prav sleherni atom naše moči. A smo imeli srečo, pred nami je bilo cestišče, kolikor je bilo v tistih razmerah mogoče, dobro očiščeno. Toda iz srca povem, da se ne spomnim, kdaj sem se tako srečna vrnila v Ljubljano.
Potem pa še pot proti domu. Zabave še ni bilo konec. Sredi ceste mi je avto kar "crknil". Nič. Le lučke so svetile - vse po vrsti. Za mano pa kar nekaj avtomobilov. Štirje smerniki so jih dovolj hitro preusmerili, da so me obvozili. Kaj zdaj? Hmm .... Na srečo sem bila blizu doma in bi peš prišla. Še večja sreča pa je bila, da je avto spet vžgal. Jaz pa sem se kmalu po prihodu domov ugasnila - a ko se je zjutraj prižgal dan, sta me moji najljubši budilki klicali: "Maaamiii, zunaj je že lep dan. Vstani!" Pa sem. Zdaj gremo uživat na sneg.
Kako bomo popoldne uživali v vožnji proti Idriji, pa mogoče v jutrišnjem zapisu.