Zadnjič sem obljubila, da povem, zdaj dolg izpolnjujem. V Idrijo smo srečno prišli, ceste niso bile svetle (beri bele kot za Ambrus), ampak svetleče. Ampak Jure je super šofer in srečno smo se pripreljali, odigrali, popapcali (joj, kakšen pršut in žlikrofi - hvala!!!) in odpeljali. Lepa izkušnja, lepa nedelja.
Ta teden je prijeten - do danes smo imeli vsak dan mašo v naši radijski kapeli in dotaknili sta se me dve misli. Na svečnico je maševal br. Štefan Kožuh, ki nas je vzpodbuil, da bi imeli vse darove, ki jih prejemamo od Boga, tudi radi - preberite besedo dar od zadaj naprej in vam bo jasno. In še nekaj drži - tudi imeti rad je dar. V torek smo imeli prav tako kapucinsko maša, br. Marko Senica je prišel in nam podelil blažev blagoslov ter nas spodbudil, da smo tudi sami razmišljali, koliko darov nam je danih, pa se tega mogoče niti ne zavedamo. Koliko "naključij" nas ohranja pri življenju. No, to, da ima Bog z mano najbrž še kakšne načrte, me je spretelelo ob nesreči v trojanskem tunelu. Prav tisti dan sem se kakšno uro pred nesrečo peljala skozenj. Če bi bila v njem takrat, ko je prišlo do trka, ne vem, kaj bi bilo. Kaj se pa sploh naredi v takem primeru?
Pustimo temne misli, saj tudi čas narekuje vedno bolj svetle - na Matjaževem blog preberite, koliko se je že in se bo še podaljševal dan.
Toliko z moje strani - sicer je tole pisanje kar nekaj, ampak zdajle imam čas, navdiha pa ne veliko. Zato grem nazaj za štedilnik :)) Za tja bi potrebovala pa ekstra navdih - predvsem pa več ljubezni do kuhanja. Imeti rad kuhaje je tudi dar - mogoče ga pa dobim za rojstni dan. Kje se to kupi? :)))