Zadnje čase se pa res veliko dogaja, a ne? Pa ne vem, ali naj me skrbi, ali naj zaupam ... Koliko pomembnih odločitev, besed, korakov - vsaj v politiki.
Pa ne le tam - tudi na drugih področjih. Dogodek zadnjih dni zame zagotovo ni ljubljanski cirkus, ki je bil pričakovan. Dogodek dneva je zame danes dejstvo, da sem po dolgem času skupaj z možem lahko šla po otroka v vrtec, da smo preživeli lepo popoldne, ki ni v ničemer izstopalo in je bilo prav zato neprecenljivo - bili smo skupaj. Dogodek tedna je zagotovo, da je Manci izpadel prvi zob po naravni poti, zgornjega je izgubila zaradi ponesrečenega padca. Zdaj ima dve lepi luknjici, ki čakata stalna zobka. In spet jo je prijatelj iz vrtca povabil na rojstni dan - lepo :)
Danes sta me razvedrila tudi dva misijonarja, s. Tadeja Mozetič, ki deluje v Paragvaju, in Janez Mesec, ki se vrača na Madagaskar. Tudi onadva potrjujeta, da smo Slovenci preveč pesimistični glede na vse, kar nam je dano. Ko ju objavim v etru, pogovora prilepim še sem (aja, Andrej bo to naredil, jaz še vedno ne znam:).
Zato današnji dan sklepam z veliko zahvalo Bogu za vse, kar nam je dano in prošnjo, da bi to znali videti. Res vsi. Aha, pa še Svetega Duha bi pocukala za rokav, v teh mesecih naj bo ves čas v akciji, naj v vseh aktivira zdravo pamet, ki bo znala ločiti zrno od plev.
Te dni spoznavam, kako je ženskam, ki so poročene na primer s špediterji ali pa ta zaresnim mamam samohranilkam (tiste, ki so samo na papirju in zato, da dobijo dobre doklade, ne štejejo). Andrej je namreč v Litvi, skupaj s štirimi sodelavkami (sem kar faca, a ne?) in petimi učenkami. A ne pustim jih pri miru, zato sem jih malo poklicala in nastal je takle Bim bam bom, ki ima na Radiu Ognjišče reden dnevni termin ob 7:10.
Tale zapis sem obljubila že nedavno, evo, zdaj je končno tu.
Ko smo kolesarili Od Marije k Mariji, smo o naših romarskih postajah in o vseh podvigih obveščali tudi vas, poslušalke in poslušalci. Tisti, ki smo bili zadolženi za javljanje, smo od točke, kjer smo se nazadnje ustavili in do tam, kjer smo se naslednjič javili, peljali. Doma sem, čisto pošteno povedano, za javljanje rezervirala točko, ki je sledila hudemu klancu. Tako sem ga z lahkoto premagala v kombiju. Še sreča ... A kdo ve, če bi s kolesa prišla tudi potolčena, tako kot sem iz kombija?
In kako se je zgodilo? Pravzaprav še danes dobro ne vem.
Ko sva z Markom prehitela naše kolesarje, sva vzela kamero, jih snemala iz kombija in želala sva jih ujeti še v krožiču. Ko je Marko ustavil kombi na avtobusni postaji pred Šentjurjem ob krožišču, sem odprla vrata in kot čep padla na ostro kamenje na tla. Pazila sem, da se kameri ne bi kaj zgodilo, zato sem si nabrala nekaj prask na kolenu in komolcu, zelo me je bolelo zapestje, gleženj pa me še danes spominja na to. Če je kdo to videl, je bilo najbrž smešno. Marko je bil čisto prestrašen in tako sočuten, da sem ga potem prosila, naj se vendarle smeje, ker bo manj bolelo. :)
Ob koncu sem bila ponosna nosilka edinih prask na kolesarjenju - Bogu hvala, ne toliko zato, da sem bila jaz, ampak predvsem, ker sem bila edina. In mogoče se iz tega da tudi kaj naučiti. Nauk te zgodbe je: ko se hočeš izogniti načrtovanemu klancu, ki od tebe zahteva napor, padeš v luknjo - in to še bolj boli, ker ni v načrtu. :)
Evo, sem preživela, bilo je krasno in zdaj lahko kaj povem. :) O letošnjem kolesarskem romanju Od Marije do Marije ste najbrž slišali, prebrali in videli že skoraj vse, kajne? Poudarek je na skoraj, kajti rada bi vam razkrila še nekaj pripetljajev, ki so nas dodobra razvedrili, ostali pa so skriti.
Začenjam pri začetku. V sredinem jutru smo se na pot podali z dvema avtomobiloma in reportažnim kombijem, ki je radio zapustil prvi. V njem smo bili Izidor (za volanom), Marko (za računalnikom) in jaz (pred mikrofonom). Če bi nam ta dan zmanjkalo goriva, bi nas poganjal smeh. Že samo javljanje, ki je bilo prvič smešno, ker ni bilo časa in sem rekla le, da se slišimo; drugič pa je bilo časa na pretek, le povezava ne dovolj močna in sem rekla le lep pozdrav, nas je zabavalo do onemoglosti.
Na poti proti Brinjevi gori nas je "gospa Garmin" malce zavedla ali pa je Izidor ni čisto dobro razumel. A ko smo se ustavili na nekem dvorišču, kjer se je pot končala, se je za nami pripeljal prijazen mladenič, nas vprašal: "A Brinjevo goro iščete?" in nas peljal na pravo pot. Tam smo se našli tudi z drugima dvema avtomobiloma in tako skupaj, čisto po naključju, prišli na cilj. Ugotovili smo, da je bil mladenič pravi angel in smo mu hvaležni, ker joj, kar dobro smo jo zavozili.
Že na Brinjevi gori se je začel maraton prijaznosti - toliko nasmejanih, dobrodušni in prijaznih ljudi na kupu in ves čas jaz še nisem doživela.
Toliko za danes, naslednjič napišem kaj o prvi in edini delovni poškodbi, po kateri me še vedno boli rama :)))
To se v zadnjih dneh večkrat vprašam in potem zaključim, da dobro, da ne vem, ker bi se kakšnih preizkušenj, ki bodo prišle, že v naprej bala, dobre plati življenja pa lahko vidim in najdem v slehernem dnevu, če se potrudim.
Sicer sem pa vesela, ker sta otroka tako lepo začela vrtičkarsko leto. Jan je menjal vrtec in skupino in zdaj sta z Manco na isti lokaciji, kar je krasno in prihrani veliko časa. Menda sta se v petek že skupaj igrala v peskovniku. Andrej je že pred časom štartal v šoli s polno paro, tako da smo sedaj vsi v akciji.
V teh dneh podoživljam svoje učiteljske čase in sem v mislih z vsemi, ki delajo v vzgoji in izobraževanju. Toliko krasnih vzgojiteljic, vzgojiteljev, učiteljic in učiteljev imamo, upam, da jim znamo povedati, kako dragoceni so. In velikokrat je največ, kar lahko daš, lepa beseda zahvale.
O tem, kako besede lahko ranijo, bi tudi lahko pisala. A ljudje, ki tulijo name, so neotesani in se niti ne predstavijo, kdo so, niso vredni omembe. Pa če povem njihovo temperaturo kraja ali ne! Tudi vsebina nadiranja je jasno nakazala, da se s takim človekom pa res ne da pogovarjati. Sploh, če vrže slušalko dol, ko mu kljub njegovi nesramnosti, začneš prijazno odgovarjati.
Za mano je kar zanimiv teden in zato sem prostega konca tedna res zelo vesela. Imeli smo se lepo - včeraj smo bili pri moji dobri prijateljici Katarinci in njeni družini, saj je imel njen sinko rojstni dan. Luštno in slastno praznovanje :) Današnje popoldne smo brez očija, a kmalu pride, jaz pa sem, medtem, ko sta otroka spala, brala knjigo. Kakšno razkošje :)
Ta teden bo pa sploh pisan in pred mano postavlja zanimiv izziv. O tem pa kdaj drugič, ko se zgodi. No, če bom pri močeh :)