Kolesarsko romanje - tudi z druge strani
Evo, sem preživela, bilo je krasno in zdaj lahko kaj povem. :) O letošnjem kolesarskem romanju Od Marije do Marije ste najbrž slišali, prebrali in videli že skoraj vse, kajne? Poudarek je na skoraj, kajti rada bi vam razkrila še nekaj pripetljajev, ki so nas dodobra razvedrili, ostali pa so skriti.
Začenjam pri začetku. V sredinem jutru smo se na pot podali z dvema avtomobiloma in reportažnim kombijem, ki je radio zapustil prvi. V njem smo bili Izidor (za volanom), Marko (za računalnikom) in jaz (pred mikrofonom). Če bi nam ta dan zmanjkalo goriva, bi nas poganjal smeh. Že samo javljanje, ki je bilo prvič smešno, ker ni bilo časa in sem rekla le, da se slišimo; drugič pa je bilo časa na pretek, le povezava ne dovolj močna in sem rekla le lep pozdrav, nas je zabavalo do onemoglosti.
Na poti proti Brinjevi gori nas je "gospa Garmin" malce zavedla ali pa je Izidor ni čisto dobro razumel. A ko smo se ustavili na nekem dvorišču, kjer se je pot končala, se je za nami pripeljal prijazen mladenič, nas vprašal: "A Brinjevo goro iščete?" in nas peljal na pravo pot. Tam smo se našli tudi z drugima dvema avtomobiloma in tako skupaj, čisto po naključju, prišli na cilj. Ugotovili smo, da je bil mladenič pravi angel in smo mu hvaležni, ker joj, kar dobro smo jo zavozili.
Že na Brinjevi gori se je začel maraton prijaznosti - toliko nasmejanih, dobrodušni in prijaznih ljudi na kupu in ves čas jaz še nisem doživela.
Toliko za danes, naslednjič napišem kaj o prvi in edini delovni poškodbi, po kateri me še vedno boli rama :)))
1 komentar
Komentar from: Matjaž [Obiskovalec]
Form is loading...
komaj čakam ... :-) a bo tudi kakšna fotka?