To se v zadnjih dneh večkrat vprašam in potem zaključim, da dobro, da ne vem, ker bi se kakšnih preizkušenj, ki bodo prišle, že v naprej bala, dobre plati življenja pa lahko vidim in najdem v slehernem dnevu, če se potrudim.
Sicer sem pa vesela, ker sta otroka tako lepo začela vrtičkarsko leto. Jan je menjal vrtec in skupino in zdaj sta z Manco na isti lokaciji, kar je krasno in prihrani veliko časa. Menda sta se v petek že skupaj igrala v peskovniku. Andrej je že pred časom štartal v šoli s polno paro, tako da smo sedaj vsi v akciji.
V teh dneh podoživljam svoje učiteljske čase in sem v mislih z vsemi, ki delajo v vzgoji in izobraževanju. Toliko krasnih vzgojiteljic, vzgojiteljev, učiteljic in učiteljev imamo, upam, da jim znamo povedati, kako dragoceni so. In velikokrat je največ, kar lahko daš, lepa beseda zahvale.
O tem, kako besede lahko ranijo, bi tudi lahko pisala. A ljudje, ki tulijo name, so neotesani in se niti ne predstavijo, kdo so, niso vredni omembe. Pa če povem njihovo temperaturo kraja ali ne! Tudi vsebina nadiranja je jasno nakazala, da se s takim človekom pa res ne da pogovarjati. Sploh, če vrže slušalko dol, ko mu kljub njegovi nesramnosti, začneš prijazno odgovarjati.
Za mano je kar zanimiv teden in zato sem prostega konca tedna res zelo vesela. Imeli smo se lepo - včeraj smo bili pri moji dobri prijateljici Katarinci in njeni družini, saj je imel njen sinko rojstni dan. Luštno in slastno praznovanje :) Današnje popoldne smo brez očija, a kmalu pride, jaz pa sem, medtem, ko sta otroka spala, brala knjigo. Kakšno razkošje :)
Ta teden bo pa sploh pisan in pred mano postavlja zanimiv izziv. O tem pa kdaj drugič, ko se zgodi. No, če bom pri močeh :)