Kako med kolesarjenjem padeš iz kombija?
Tale zapis sem obljubila že nedavno, evo, zdaj je končno tu.
Ko smo kolesarili Od Marije k Mariji, smo o naših romarskih postajah in o vseh podvigih obveščali tudi vas, poslušalke in poslušalci. Tisti, ki smo bili zadolženi za javljanje, smo od točke, kjer smo se nazadnje ustavili in do tam, kjer smo se naslednjič javili, peljali. Doma sem, čisto pošteno povedano, za javljanje rezervirala točko, ki je sledila hudemu klancu. Tako sem ga z lahkoto premagala v kombiju. Še sreča ... A kdo ve, če bi s kolesa prišla tudi potolčena, tako kot sem iz kombija?
In kako se je zgodilo? Pravzaprav še danes dobro ne vem.
Ko sva z Markom prehitela naše kolesarje, sva vzela kamero, jih snemala iz kombija in želala sva jih ujeti še v krožiču. Ko je Marko ustavil kombi na avtobusni postaji pred Šentjurjem ob krožišču, sem odprla vrata in kot čep padla na ostro kamenje na tla. Pazila sem, da se kameri ne bi kaj zgodilo, zato sem si nabrala nekaj prask na kolenu in komolcu, zelo me je bolelo zapestje, gleženj pa me še danes spominja na to. Če je kdo to videl, je bilo najbrž smešno. Marko je bil čisto prestrašen in tako sočuten, da sem ga potem prosila, naj se vendarle smeje, ker bo manj bolelo. :)
Ob koncu sem bila ponosna nosilka edinih prask na kolesarjenju - Bogu hvala, ne toliko zato, da sem bila jaz, ampak predvsem, ker sem bila edina. In mogoče se iz tega da tudi kaj naučiti. Nauk te zgodbe je: ko se hočeš izogniti načrtovanemu klancu, ki od tebe zahteva napor, padeš v luknjo - in to še bolj boli, ker ni v načrtu. :)
1 komentar
Form is loading...
In naslednjič se bo kolesarilo? :)