Bele rože
Praznični april hitro mineva – ja, pri nas se prazniki oziroma rojstni dnevi kar vrstijo eden za drugim. A meni so praznovanja všeč, so svetleč košček v mozaiku življenja. Hkrati pa v teh dneh premišljujem tudi več o materinstvu, starševstvu – kako se vse spremeni, ko ti je zaupano drobceno življenje, ki je tu, pred teboj, nebogljeno in te potrebuje bolj kot vsi drugi na svetu. In bolj kot vse si želiš, da bi bilo otrokom naklonjeno zdravje, da bi živeli v srečni družini, prijazni družbi. Potrebna je tudi zdrava pamet za zdravo vzgojo. Kakšna je zdrava in dobra vzgoja pa je najbrž večno vprašanje vseh staršev, ki se trudimo, poslušamo, beremo in se seveda največ naučimo na lastnih napakah, največkrat narejenih iz same ljubezni. Toda hudo je, če so napake usodne.
Danes sta me v naši cerkvi globoko pretresli lepi ikebani, ki sta krasili dva stranska oltarja. Čudovite bele vrtnice, bele marjetice in še nekaj belih rož, katerih imen ne poznam ... Toda te rože so bile priče veliki bolečini – iz njih je sijala trpkost, saj so bile namenjene komaj 16-letnemu fantu, ki je obupal nad življenjem.
Iste rože so bile pri današnji maši priče svetemu krstu dveh dojenčkov. V meni so se ob vsem tem prebujala različna čutenja in spontano se je rodila prošnja: Ljubi Bog, pomagaj odraslim zgraditi tak svet, da v njem naši otroci ne bodo obupavali.
1 komentar
Form is loading...
Dobrodošla blogarca... :)
Se že veslim tvojih tekstov....