... bolj potiho in plaho, ampak ja, kocka je padla, zdaj vstopam v klub "radijskih blogerjev". Upam, da se mi kmalu pridruži še kakšna sodelavka. Kdo bi si mislil, da smo tako plahe? :) Vsekakor se bom jaz kmalu sodelavkam in sodelavcem pridružila v službi - moja porodniška je v ciljni strmini in mineva vedno hitreje. Sploh v teh čarobno lepih pomladnih dneh. Lepše res ne bi moglo biti - narava je ovita v cvetje; sonce je toplo in želja, da bi živela kje ob morju, tone v ozadje, saj je tudi pri nas čudovito. Že sadim rožice, a ne?
Jah, ko ti je lepo, si mogoče malce kičast za druge.
No, me pa kljub temu sem ter tja razjezi marsikaj. Ne dnevna politka, s tem se ne obremenjujem, pač pa dnevne ovire, na katere naletim. Mednje sodijo na pločniku parikarni avtomobili. Pred naš trgovino je že tako - danes je bilo parkirišče prazno, pred vhodom pa pločevina na pločniku. Dokler pred seboj nimaš vozička, z drugo roko pa držiš še enega otroka, to niti ni problem, se umakneš. Ko pa moraš na sredo ceste, da nadaljuješ pot, res ni prijetno, pa ne samo to, še zelo nevarno je. Kako neprijazno je okolje šele za invalide, starejše ... Pa tako malo je potrebno, da bi bilo vsem vsaj malce lažje - avto parkirati na prazen parkirni prostor oziroma se sem ter tja vživeti v vloge in probleme drugih ljudi.
Živjo in pozdravljena blogovka! Kar korajžno, saj nič ne boli, lepó pa je lépo deliti z drugimi. Tole, kar s' napisala, je čist res in tud sam sem dostkat penast, ko to vidm. To je pač naša nekultura. Nekateri pač ne znajo parkirat. Sestra moje žene, tudi učiteljca, parkira tako, kot da je sama na svet. Grooooza. Tud sam ne vem kaj nardit.