Juretov blog

Sreda, 16. januar
Ne zavedam se še dobro, da sem v Afriki. Jutro, budilka, bose noge na ploščicah sobe in misel: „Opa, talno gretje imajo.“ … Ne, nimajo ga, kje pa! Kljub neverjetnemu gospodarjenju misijonarja Danila Lisjaka, kljub sončnim celicam, ki dajejo elektriko, nimajo omenjenega razkošja. Seveda ne, saj je nepotrebno, podnebje poskrbi za tople ploščice v zgodnjem januarskem jutru. Ni bilo pretirano vroče, vsako uro bližje opoldnevu, pa smo spoznavali, da je na misijonu Atede lahko res vroče v teh dneh. Popoldne so se pripeljali oblaki, veter je poskrbel za svežino. Misijonar pravi, da je vremenski potek dne nekaj nenavadnega, kaže, da so Šefu všeč naši načrti in nam skuša zagotoviti dobre pogoje.

V času šolskih počitnic smo, osnovna in srednja šola ostajata zaprti do februarja, na dvorišču misijona bratov salezijancev pa je kljub temu živahno. Za don Boskov duh kraja skrbijo otroci, fantje, ki bodo v nedeljo prejeli zakrament prvega svetega obhajila. Ko smo sinoči prišli do misijona, smo slišali njihov smeh, ko so skupaj gledali film. Nekaj dni pred praznikom so namreč na duhovnih vajah, 130 jih je. Ob pol osmih zjutraj so bili zbrani pri sveti maši, ki jo je daroval Danilov italijanski sobrat. Mirni, morda še zaspani pobje so sodelovali, prepevali ob spremljavi bobna in posebnega ljudskega brenkala. Po maši so skrb zanje prevzeli katehisti, sledila je prva spoved. Že na začetku smo torej spoznali v kakšnih opravilih misijonarja so temelji za vse njegovo delo tudi na gospodarskem področju. Gospod Lisjak je v državah, ki jim je služil pred Ugando, pustil neizbrisen pečat, stavbe, zgrajene v Atedah, in živo cerkveno občestvo govorijo, da bo tako tudi tukaj.

Ko pripoveduje o svoji dosedanji poti, o grozotah genocida v Ruandi, o čudežih pod prebujenim bruhajočim vulkanom v Kongu, delu v Burundiju, vedno znova poudari, da Jezus pripravlja pot misijonarju, in ne misijonar Jezusu. Vedno znova se sprašujem odkod našim misijonarjem ta ogromna moč, začuden sem nad fizično in psihično močjo vztrajanja in garanja na projektih, ki se le redko lahko premikajo tako, kot si želijo oni sami. Pa tudi resnična moč rok, nog in volje. Odkod? Gospodovo delo, Njegov dar, drugega ne more biti. Saj beremo, da je pošten sodnik in bogat plačnik.

Ko gledam v smele korake Danila Lisjaka, ko poslušam njegove načrte, ga nehote primerjam z večino njegovih vrstnikov v Sloveniji. Uživajo zaslužen pokoj, počasi umirjajo svoje korake, morda skrbijo za kak vrtiček, se prijazno jezijo nad nemirnimi vnuki … On pa je sredi načrtov, ki bi za običajnega smrtnika pomenili vseživljenjski projekt. Kar pomislite: biti odgovoren za dokončanje nove osnovne šole, začenjati projekt gradnje zdravstvenega centra, skrbeti za pastoralno življenje ogromne župnije, bdeti nad dvajsetimi podružnicami, ki so razprostrte na štiristo kvadratnih kilometrih. Zbirati denar, ohranjati stike z dobrotniki, iskati nove, skrbeti za vezi s Slovenijo, vedno znova križariti po cestah, ki so marsikje nemogoče, skrbeti za … , bdeti nad … , načrtovati … Na prazna mesta z lahkoto vstavite vse mogoče in večino nemogočih reči. V Supermana ne verjamem, neverjetne bojevnike na misijonskih njivah pa spoznavam. In se jim neizmerno čudim.

V Guluju je bila vrsto let belgijska sestra uršulinka. Delovna, nepopustljiva, vedno med ljudmi in vedno sredi dela. Ves čas in povsod. Vztrajala je vse dokler je niso poklicali v Belgijo, kjer so ji skušali zagotoviti pogoje za mirno starost. Tudi v samostanu v Evropi ne zmore brez dela. Danes, ko ima petindevetdeset let, dela kot telefonistka v enem največjih romarskih središč v Belgiji. Človek, ki ne zmore brez dela, sestra, ki je lahko odsev delovnega misijonarja kjerkoli v svetu. Tudi Janeza Krmelja, Petra Opeke, Janija Mesca, Jožeta Adamiča, s. Marjete Zajnkovič, s. Marte Meško, Danila Lisjaka in vseh ostalih, res vseh ostalih naših misijonarjev, si ne predstavljam kako na stara leta sedijo v gugalniku in berejo knjigo. Garači do zadnjega diha, če gre ...

Med pregovori, ki so živi med misijonarji, je tudi misel o tem, da moraš sam skrbeti, da ostaneš krepak. Z bolnim misijonarjem si ljudje ne morejo veliko pomagati. Ko sedimo za mizo pri skupnem obroku, večkrat slišimo: „Fant, jej! V Afriki jej, drugače bo Afrika pojedla tebe!“ Ne vem kakšna je neposredna vez med prehrano in malarijo, a Danilo je doslej prebolel najmanj petdeset malarij. Bogu hvala, da je dobro „predihal“ tudi tifus. Med zdravju nevarnimi rečmi v tem delu Afrike so tudi mnoge strupene kače. V bolnišnici v Guluju se vsak dan po pomoč zaradi kačjega pika ali ugriza zateče od petdeset do šestdeset ljudi.

Danilo zaupa tudi v moč rednega pitja vode. Vsak dan spije tri litre vode, ki je ponavadi tudi edina pijača pri skupnih obrokih. Zaveda se, da je alkohol težava v mnogih družinah, ve, da je naloga misijonarja tudi „biti zgled“. Zato je na misijonu uvedel pravilo „Slave“. Le takrat, ko se pri maši poje „Slava“, je razlog za pivo, ki si ga skupnost razdeli pri večerji. Biti mora praznik, ne običajen dan. Moder možak je ta naš misijonar. Moder, vztrajen, šef, ki se zaveda, da domačini potrebujejo tudi trdo roko. Spoznavam, da ni nobenega popuščanja, vidim kako presneto pozoren mora biti na delo tistih, ki opravljajo različna dela. Najbolje bi bilo, da bi bil pri vseh delih na misijonu prisoten ves čas, pa ne gre. Zelo zaupa delavcem iz Konga. Pri gradnji nove šole, ki je zrasla s Trikraljevsko akcijo, je sodeloval z možaki, ki so prišli iz Gome. Pravi, da so boljši delavci, da imajo kot zidarji več znanja, izkušenj, da so zanesljivi in pošteni. Tukaj pa: „Sebičnost primitivnega človeka je grozna.“ pravi Danilo Lisjak.

Živi in dela med Ančoli, dvo in pol milijonskim ljudstvom, ki govori svoj jezik in živi na področju velikem za štiri Slovenije. Pravi, da so večinoma miroljubni, tudi v mestu Gulu ni veliko nasilja ali kriminala, ljudska sodišča pa sodijo po svoje. Nedavno so ujeli fanta, ki je nasedel na staro resnico: „Prilika dela tatu“. Menda je našel prenosni telefon. Vzel ga je, ko je stekla akcija iskanja, so aparat res našli v njegovi torbi. V trenutku so ga pobili na tla in v jezi, z nebrzdanimi udarci in brcami, ubili! Miroljubnost in nenasilje pa taka …

V Afriki je pač logika rada obrnjena na glavo. No, vsaj nam se zdi, da je tako, marsikaj mi vzame sapo, marsičesa ne razumem. Danilo nam je pripovedoval o tem kako bogate so nekatere države v soseščini, koliko naravnega bogastva premorejo in kako brezmejno in brezvestno po tem bogastvu hlepijo mnoge velike države sveta. Bogata ruda, žlahtni kamni, nafta … V nekaterih predelih Konga se otroci, denimo, igrajo z uranovo rudo, sestre uršulinke, ki jih skušajo osveščati in delajo med njimi, umirajo za rakom. Brezglavi ekonomiji ni mar za boleče zgodbe, denarju pač ni mar za človeka. V Ugandi je na policah trgovin in lekarn menda več kot šeststo različnih krem, mazil, ki so dokazano kancerogena. Pa nikomur ni mar za to!

Veliko tovrstnih resnic izvemo na poti. Danes smo se dvakrat peljali v dvanajst kilometrov oddaljeno mesto Gulu. Misijonar naroča dele za kritino strehe sanitarnih prostorov ob novi šoli. Jutri navsezgodaj bo v mestu naročil pesek za gradnjo in lesene dele za izdelavo ostrešja. Spet bomo šli z njim in upamo, da mu nismo preveč v napoto. Koliko nenavadnih prizorov: od pastirjev kravjih čred, do gneče v improviziranih lokalih ob cesti, od otrok, ki pripravljajo vse za izdelavo opek, do starih ženic, ki nosijo posode s sadjem na svojih glavah, zanimiva narava, ogromna drevesa, pa motoristi, delavci na poljih, na obrobju gozda ali na cesti. Slednjih je v res ogromno.

Mesto je namreč v celoti prekopano, gradijo nove poti, kanalizacijo, pripravljajo odtoke vseh vrst, širijo avenijo v center, gradijo pločnike. Če ste kadarkoli tarnali, denimo, nad županom „najlepšega mesta na svetu, nje“, ki je s svojimi mojstri naenkrat zaprl „pol Ljubljane“, naj vas potolažim. Tisto resnično ni bilo nič. Manj kot nič! Ogromni kupi izkopanega materiala na cestah, jarki in jaški, buldožerji in lopate, delavci, Japonci in Kitajci. Ja. Če je kaj dobro narejeno in naš gradbeni mojster Danilo pohvali, doda: pač, Japonci. Ko je kaj bolj „tako – tako“, so odgovorni najverjetneje Kitajci. In odkod denar za „izdelavo novega mesta“? Verjetno kak dar Združenih narodov. Sicer se pa tako govori o šestdesetih milijardah, ki jih namerava Kitajska investirati v Afriko. Gotovo ne zastonj, doda misijonar.

Danes se je Izidor trudil najti primeren način za vzpostavo internetne povezave z domovino. Zavedava se, da poslušalci čakajo na javljanja, da bi sodelavci in domači, poslušalci in vsi, ki spremljate našo akcijo „Dobroti dajemo glas“ radi slišali kako javljanje, pogovor, videli video ali prebrali blog. Uspelo mu je. Najprej smo našli sobico z nekaj računalniki in solidno povezavo, ki jo prodajajo na ure in minute. Poskusiva srečo in kramljala sva s studiem, bila v radijskem programu. Kako velika razlika med misijonom, na katerem je včasih težava običajni telefonski klic, predelom, v katerem je misijonska hiša edina, ki premore elektriko in mestom, v katerem mularija pregleduje „You Tube“ kanal. Nekaj kilometrov in nekaj desetletij velik razkorak. Kakorkoli, našli smo rešitev in upava, da bova odslej lahko redna in pridna pri pošiljanju utrinkov in doživetij v Slovenijo, ki jo človek po vsaki taki poti ljubi še za odtenek bolj.

V Guluju smo si ogledali veliko tržnico, se sprehodili med mnogimi stojnicami, ki ponujajo milijon pečenih rib, na tone banan, ogromno neznanih vrst fižolu podobnih reči, polne samokolnice eksotičnega sadja. Naj mimogrede povem, da smo približno že osvojili razlike med mangom, papajo in avokadom. Ananas sem omenil že včeraj in ostaja zvezda naših obrokov. Ko bi videli koliko šivilj in krojačev sedi za šivalnimi stroji na tržnici in popravljajo, šivajo, krojijo. Eni popravljajo oblačila strank, drugi merijo gospe, ki so na stojnici izbrale pisano blago živahnih afriških vzorcev. V neposredni bližini krojačev je del tržnice, na katerem ponujajo žive živali, v glavnem perutnino. Ta je na dvoriščih revnih družin veliko bogastvo.

Tudi na misijonu je videti nekaj kokoši, drobnih piščancev, v hladilniku pa zalogo jajc. Med čopkami kraljuje lep in velik, pa tudi jako glasen, bel petelin. Ko je pred dnevi prav glasno kikirikal, Danilu pa se ura za to početje ni zdela prava, je naročil kuharici: „Klali bomo. S petelinom je konec, belega petelina pod nož!“ Pa je zaskrbljena odgovorila: „Gospod, ne morem. Kako naj ubijem belo žival, ko pa ste okoli mene sami beli gospodje. Ne morem, ne gre!“ Izvrstno pripravlja obroke, ki so, seveda, sestavljeni iz … kako že rečemo … lokalno pridelane hrane. Tipični obrok ugandske družine, ki v shrambi premore kaj več, kot manjok in mango, je sestavljen tudi iz matoke, ki je pire iz banan. Ob običajnih bananah, ki so znane tudi nam, tule pa so različnih vrst, imajo tudi banane, ki so primerne za kuhanje. Če ste morda pomislili na okus pečenih banan v kitajskih restavracijah, naj vam povem, da misel ni bila prava. Zdele so se nam podobnega okusa in strukture, kot sladki krompir. Tudi ta je pogosto na krožnikih v Ugandi. Pa fižol različnih vrst, riž, ki za rast ne potrebuje vode, avokado, mango …

Danes smo se odpeljali tudi do dveh podružnic Danilove misijonske župnije. Prva, ki je bila postavljena, je ob cesti v mesto, posvečena je Ugandskim mučencem, druga je Marijina in stoji na samem, na nekoliko privzdignjenem delu pokrajine med mestom in misijonom. Ponuja lep pogled po travnati savani do velikega šolskega centra jezuitov, ki nameravajo ustanoviti univerzo. Brez pomoči misijonskih dežel, bi ta del Ugande v veliki meri ostal neveden.

Podružnična cerkev ima namesto zvona platišče avtomobilskega kolesa. Saj sploh ne vem, če sem napisal prav. Oprostite: namesto zvonca imajo avtomobilsko „feltno“. Prav lepo zveni, pravi Danilo, v Burundiju so jo uporabljali tudi za šolski zvonec. Zdajle zvoni meni in poje: Jure, spat, boš pa jutri povedal s kakšnim navdušenjem je Danilo pripovedoval o novem zdravstvenem centru in o občudovanju misijonarja Ignacija Knobleharja. Pa še kaj, brez skrbi.

Draga družba, lahko noč. Pozdravljamo vas z mirnega, v noč zavitega misijona, ki na vsakem koraku oznanja dobroto slovenskega človeka. Celo ogromna oltarna slika, freska v cerkvi, je delo slikarja Lojzeta Čemažarja, ki pa, mimogrede povem, še nikoli ni bil tukaj. Le kako je to mogoče? Jutri, jutri … ;)

Že danes lahko darujete za gradnjo bolnišnice!

Pustna Sobotna iskrica bo 2. marca letos zbirala darove za gradnjo bolnišnice na misijonu v Ugandi, kjer deluje misijonar Danilo Lisjak. Svoj dar lahko že zdaj oddate

• TRR pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, BIC banke: LJBASI2X
• TRR pri NKBM: SI56 0430 2000 3154 521, BIC banke: KBMASI2X
• Prejemnik: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana
• Koda namena: CHAR
• Namen nakazila: Pustna Sobotna iskrica 2019-Uganda
• Referenca: SI00 279226

Svoj dar lahko oddate tudi preko spletnega obrazca na Misijionskem središču Slovenije.

1. dan, torek, 15. januar
Za nami je prvi dan Ugande. Že res, da se je naša pot začela v ponedeljek navsezgodaj, drži, da sem danes zjutraj že spisal prvi mini blog in poročal o prijaznem sprejemu sestre avguštinke, ki nam je s posebnim žarom zjutraj postregla kavo iz prave bosanske „džezve.“ Pravzaprav dveh, kupljenih na sarajevski Baščaršiji. Pa vendar je tole zdajle prvi poskus ujeti doživetja na način, ki sem ga vajen na misijonskih poteh. Prepoten ležim na postelji misijona, za nami je 350 km živahne poti, kup dogodkov in velikanska zaloga misijonarjevih spominov in prigod. Prepričujem se, da je bolje pisati zdajle, kot jutri zjutraj. Že tako ali tako bova verjetno v zamudi, saj nas čaka iskanje spletne povezave. Zanimivo bo.

Krepak stisk roke in objem misijonarja Danila Lisjaka je zaznamoval prihod v Kampalo. Časa za to, da bi človek pomislil kje pravzaprav je in se prepričal, da je okoli njega neznan svet, skoraj ni bilo. Danilo nas je v hipu posedel v misijonarsko Toyoto, pritisnil na plin in odvihrali smo v noč glavnega mesta Ugande. Pripoved o cestah, ki jih ni, pa so bile plačane, o številu prebivalcev, ki strmo raste, o mestu, ki ne spi, pa niti približno ni New York … Misijonar je pripovedovalec zgodb, ni čudno, da se njegovi zapisi tako lepo berejo, nič čudnega ni, da je znal tako živo spisati tudi knjigo. Priznam, proti koncu poti ga zaradi slabosti nisem prav pozorno poslušal, a uvodnih besed mu ni zmanjkalo, zanimivo gradivo misijonarjem tudi sicer nikoli ne poide, kar gotovo že veste.

Po prijazni dobrodošlici pri sestrah, nas je čakala kratka noč, nekaj glasnega pasjega laježa ponoči, pa rahel dež, ki smo ga, pravijo, kot darilo prinesli iz Slovenije. Dan smo začeli s sveto mašo, ki jo je ob somaševanju Matjaža Križnarja, narodnega voditelja misijonov, daroval misijonar Danilo. S sestrami smo v kapeli Drinskih mučenk zapeli tudi nekaj pesmi v angleščini, s spremljavo afriških bobnov. Puf, prvi pošten preblisk, da smo v drugačni kulturi. No, ta je bila vidna že na nočnih cestah Kampale, ob katerih so posedali, prepevali, tudi plesali domačini. Zrak je bil težak in lepljiv, poln primesi, ki jih daje kurjenje oglja, pečenje vsemogočega ob ulici, smog avtomobilov v milijonskem mestu, požigalniška tradicija z obrobja ... Kje si, vetrc, ki zapihaš s Šmarne gore, zrak, ki se ga razveseliš, ko stopiš skozi vrata. Tule smo podobnega našli v novem dnevu. Slab približek, pa vendar. Jutro ga je prineslo na dvorišče sestrske hiše.

Prispeli smo v Danilove kraje, smo na misijonu Atede, v bližini velikega in živahnega mesta Gulu. Odmaknjeni smo v mir podeželja, slišim le škržate, živalce, ki precej glasno, pa vseeno prijetno džungelsko, cvrčijo okoli zamreženega okna moje sobe. Vroče je.

Tule bi lahko sklenil pripoved o prvem dnevu, a manjka vse, kar smo o Ugandi spoznali vmes, med potjo. V avtomobilu ali na nekaj kratkih postankih. Zgodb je preveč, da bi vam pisal o vseh, nekaj pa jih le moram osvetliti, zato smo skupaj.

Sestra Vedrana, ki nas je sprejela po prihodu, nam je po maši rada pokazala redovno hišo, predstavila njihovo delo z dekleti, ki jih izučijo različnih opravil, in nato poskrbijo za njihovo zaposlitev. Več kot dvestotim so v minulih letih priskrbele dostojno življenje. Trenutno je v njihovem varnem zavetju tudi mlada mamica z otrokom, muslimanka, ki ji sestre niso zavrnile pomoči. Kmalu po prihodu so poskrbele za to, da je deklič odšel v vrtec, mamica pa v šolo. Danes mamica, ki je še vedno dekle, želi zaživeti v krščanski veri, a sestre pravijo, da naj tega, dokler je pri njih, ne stori. Ne želijo si, da bi bilo videti, kot da so jima pomoč naklonile le zato, da bi ju spreobrnile. Za ljubezen brez preračunljivosti je šlo. Če se bo za to odločila po koncu šolanja, ko bo stopila na svojo pot, pa jo bodo, seveda, podpirale tudi pri vseh potrebnih korakih za to.

Pot skozi Kampalo je bila počasna, ceste polne pločevine avtomobilov, mopedov, motorjev, polne ljudi. „Skozi to križišče gre vsak dan milijon ljudi.“ nam je povedal misijonar Danilo. Že tisti trenutek je izgledalo, kot da jih je tam le nekaj manj … Na vsakem križišču, ves čas v koloni avto obdajajo otroci, ki prosijo za hrano, mladina, ki bi raje kak drobiž, prodajalci sadja, piščančjih nabodal ... Država si, tudi zaradi naraščajočega turizma, želi, da ne bi bilo tovrstnega prosjačenja, zato je predpisana kazen za darovalca. Iz revnih četrti obrobja mesta se je videlo cel kup bogatih, velikih in visokih stolpnic, na cesti srečaš tudi razkošne osebne avtomobile, v centru nekaj bogato založenih trgovin. Razkorak med revnimi in bogatimi je tukaj ogromen. Kampala ima menda cel kup milijonarjev, Uganda pa še vedno več kot štirideset odstotkov prebivalcev, ki morajo preživeti z manj kot dolarjem in pol na dan. Stopnja revščine je med najvišjimi na svetu. Prebivalstvo se še vedno hitro množi. Pred dvajsetimi leti jih je bilo nekaj več kot dvajset milijonov, leta 2020 jih bo, predvidevajo, že petdeset milijonov.

Ob vseh z revščino povezanih spoznanjih pa se nam zdi, da težko srečaš tako prijazne ljudi, kot so vsi, s katerimi se srečujemo. Razmišljal sem, da pred kako trgovino ali podobnim javnim poslopjem v Sloveniji danes težko slišiš glasen smeh. V Guluju so se prešerno smejali ves čas, ko smo pred trgovino čakali misijonarja. Ljudje so se srečevali, si pripovedovali kdo ve kaj, in se naglas smejali. Ena družba za drugo. V trgovini so precej naglas predvajali skladbo, ki so jo zaporedoma zavrteli najmanj trikrat, prodajalke pa so med policami glasno prepevale. Misijonarji, ki bi nas (znova) naučili takega pogleda na svet, radosti srečevanja in veselja do življenja, bi nam prišli prav. Morda je razlog za to veliko razliko med nami in njimi le v tem, je razmišljal Izidor, da nimajo prenosnih telefonov. In res, niso buljili v zaslončke, niso podrsavali po ekranih telefonov. Opazili so prijatelja, morda nagovorili soseda, verjetno tudi neznanca. Prijazno pozdravljajo tudi nas in nam želijo dobrodošlico. Kakršnakoli podobnost z izkušnjo misijonske Ukrajine je v tem povsem nemogoča. Dva različna svetova!

Zdi se, da v glavnem mestu potrebujejo ogromno postelj. Koliko prodajaln s pohištvom je ob cesti, pa manjših in večjih tržnic z vsemogočim sadjem in zelenjavo. Ananasi! Uau, kako so sladki. Pa poceni: pet ananasov za evro. Mango, pasijonke, papaja, avokado … Kar ti poželi srce. Kako nevadno se je slišalo, ko nam je Danilo pri večerji ponudil marmelado: „Lahko si namažete kupljeno, marelična je, lahko pa domačo.“ Pristavil je, da je ta iz manga in ananasa. Domače, ne? Pa marmelada iz papaje, ki jo misijonar pripravlja kar sam. Zaupal nam je recept, pa ga ne izdamo, kam pa pridemo, če bi kar vsi začeli saditi papajo. Saj veste: tujerodne rastline, pa to ...

Na poti proti severu smo se čudili nad lepo cesto, prevozili kar nekaj trgov in mest, zapeljali pa smo se tudi do mogočnega Nila. Ste vedeli, da teče navzgor, vse do Egipta in Aleksandrije? Ja, navzgor po zemljevidu. Trenutno teče zelo počasi in „na gosto“. Saj ne vem kako naj vam drugače razložim današnji pogled na to mogočno reko. Na delu, kjer smo jo videli, je široka več kot kilometer, danes pa je bila videti kot ogromen premikajoč se travnik. Po Nilu je namreč plavalo neskončno veliko travnatih „otočkov“, reka je bila kot zaraščen bajer brez meja in prav zanima me kako, kje jo očistijo tega plavajočega neskončnega travnika. Nekaj deset kilometrov pozneje smo jo namreč videli v drugačni podobi. Prepozni smo bili, da bi videli nilske konje, ki se zvečer skobacajo na kopno. Na večerjo in pol. Nilski konj namreč vsako noč poje 80 kilogramov trave. Vsako noč. Te velike živali so se nam torej danes skrile na večerjo, zato pa smo na drevesih in ob cesti videli nekaj velikih, pa tudi drobnih in živahnih opic. Različnih vrst.

V Karumi Kitajci, ki so zgradili ogromno mesto zase, že nekaj let gradijo največjo elektrarno na Nilu. Veliko pričakujejo od nje in kmalu bo lahko pokazala svojo moč. Ogromni stolpi daljnovodov pripravljeni čakajo na žice. V okolici omenjenega mesta je tudi že nekaj deset temnopoltih otrok s kitajsko poševnimi očmi. Dokaz, da so mojstri že nekaj časa na delu, domača dekleta pa v njihovem denarju vidijo rešitev.

Del rešitve v Ugandi vidijo tudi begunci. Iz Južnega Sudana jih je v deželo pribežalo več kot dva milijona. Pravijo, da je bil to največji begunski tok v zgodovini Afrike. Oblasti so kmetom in družbam prepovedale izvoz koruze, ker pravijo, da je najprej treba prehraniti begunce in domače ljudi, šele nato gledati na zaslužek, ki bi bil z izvozom gotovo večji. Zemlja v Ugandi je rdeča in na moč rodovitna. Sladke vode imajo dovolj, pokrajina je razgibana in zelena. Bog jo je res obdaril v veliki meri, zdi pa se, da tukajšnji človek ne ve kako prav ravnati z vsemi danostmi. Menda ima Uganda za tri Slovenije in pol površine sladkih voda.

Otroci imajo v tem času letne počitnice, ulice so polne mladine, v vsakem mestu je bilo veliko nogometno igrišče. V glavnem so bila polna nogometašev in navijačev. Dvorišča pa ljudi, ki so posedali na cenenih plastičnih stolih, kramljali in opazovali promet, na preprostem ognjišču so pekli koruzo ali manjok. Hiše ob cestah so večinoma zidane, za njimi pa spalni prostori, ki so praviloma videti kot afriške hišice iz slikanic, slamnjače. Okrogel iz blata zgrajen obod in s slamo krita streha z „ošiljenim“ vrhom. Ker slama „diha“ je ponoči pod njo veliko bolj znosno, kot pod pločevinasto ali z opeko krito streho. Nerodno je le, kar se zgodi pogosto, da otroci ob igri z ognjem zažgejo streho, plamen preide na ostalo in hiša pogori do tal.

Ob cesti je bilo precej „rezervnih delov“, v snope povezane slame, pa tudi opeke ne bi smele biti težava, ogromno peči za izdelavo opek smo srečali. Tudi z glino je bogata njihova zemlja, pa omenjeno sadje, zelenjava, tobak … V mnogih vodah je veliko ribolova, vsepovsod žgejo tudi oglje. Noči so sem in tja razsvetljene zaradi požigalništva, ceste pa kljub temu temne zavite v popolno temo. Malo je manjkalo, pa bi zbili kravo, ki je v noči s teličkoma prečkala prometno cesto. Čeprav je vsaka krava ponoči črna, se je izšlo. „Glih za glih“! Če bi bili nekoliko hitrejši, ali pa Danilo malo manj spreten za volanom in z zavorami, pa bi imeli kravo. Ja, pastirji ponoči namreč ne smejo gnati živine čez cesto. Če jo „nasadiš“, pravi Danilo, je tvoja. Ah, še dobro, saj tule na misijonu nima zamrzovalne skrinje. Sicer pa se je krava zdela še najmanjša težava. Ko bi videli koliko otrok teka, koliko ljudi se sprehaja ob nerazsvetljeni hitri cesti, koliko vozil divja brez zadnjih luči … No, saj vsega omenjenega tudi mi nismo dobro videli. Skrajna pozornost je res nujna, posebej ko spoznaš kako hudo te lahko zaslepijo dolge luči nasproti vozečega tovornjaka.

Ker smo na misijon Atede prispeli v trdi noči, smo le slutili kako velik center nas gosti. Jutri ga bomo spoznali. Zaenkrat vam lahko povem, da se zdi, da nas vročina, ne bo pretirano motila, utrujeni smo od poti. Vem tudi, da gospa kuharica dobro kuha, za plačilo njene mlade pomočnice pa skrbi župnija Ankaran, ki sredstva zbira tudi s pomočjo zbiralne akcije papirja. Kako lepa ideja. Na misijonu so trije duhovniki in bogoslovec. Za nekaj dni tudi trije laiki Slovenci, od katerih vam eden pošilja lepe pozdrave. V imenu vseh treh. Vsem!

Toliko za nocoj, jutri pa naprej. Vabljeni, da skupaj z nami odkrivate cilj letošnje Pustne Sobotne iskrice in da dobroti dajete glas.

Powered by flickr embed.

Že danes lahko darujete za gradnjo bolnišnice!

Pustna Sobotna iskrica bo 2. marca letos zbirala darove za gradnjo bolnišnice na misijonu v Ugandi, kjer deluje misijonar Danilo Lisjak. Svoj dar lahko že zdaj oddate

• TRR pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, BIC banke: LJBASI2X
• TRR pri NKBM: SI56 0430 2000 3154 521, BIC banke: KBMASI2X
• Prejemnik: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana
• Koda namena: CHAR
• Namen nakazila: Pustna Sobotna iskrica 2019-Uganda
• Referenca: SI00 279226

Svoj dar lahko oddate tudi preko spletnega obrazca na Misijionskem središču Slovenije.

Po celodnevni poti smo dospeli v Kampalo, prestolnico Ugande. Pričakal nas je misijonar Danilo Lisjak, poln zgodb, ki so naju pustile odprtih ust. Že prvi večer o revščini, korupciji, nepravičnosti, delu, ki ga ne zmanjka. Popeljal nas je na počitek, k sestram, katerih predstojnica nas je sprejela v bosanskem jeziku, se razveselila obiskovalcev in nam postregla z dobrodošlico, ki je človek tako daleč od doma res ne pričakuje. Hvala, s. Vedrana.

Prekratka postelja ni povzročala težav, pasjega laježa ponoči skoraj nisva slišala. Utrujen človek se veseli postelje. Pika! No, klicaj. Torek smo začeli s sveto mašo, ki jo je ob somaševanju ravnatelja misijonov daroval misijonar Danilo. Pesem je zvenela afriško, namesto harmonija bobna, namesto slovenščine angleščina. Spoznanja, da je Gospod eden, načini slaviti ga različni, blagoslov nujno potreben. Spoznavava, da je Uganda velika, pisana, zelena, vroča ... Prvi vtisi naju spominjajo na že doživeto, pričajo pa predvsem o moči misijonarja Danila, ki ne kaže svojih let, misijonarja, ki dela, kot da je pravkar prišel v misijone. Ves čas je v navezi s svojimi na severu, nenehno razlaga o načrtih in težavah s katerimi se srečuje in jih odpravlja.

Ste vedeli, da je v bližini prestolnice ljudstvo, ki se še vedno prehranjuje s človeškim mesom? Verjamem, da ne. Nejeverno sva spraševala, začudeno poslušala tudi o nevarnosti vaških sodišč. Domačini nepridiprave kaznujejo z usmrtitvami. Ni zaostanka na sodiščih.

Poglejte kako izgleda zdajle, ob mojem hitrem pisanju, ki je morda polno napak. Oprostite! Klofam po tipkovnici, Izidor fotografira in pospravlja računalniško opremo, Danilo daje navodila po telefonu in se jezi nad delavci na severu, na misijonu, Matjaž vpisuje vtise v knjigo obiskovalcev, sestre Vedrana pa daje navodila sosestram. Za nov dan. Naš bo preživet na cesti. Z bananami, fižolom, avokadom in našimi ogromnimi kovčki naložena Toyota čaka. 350 km tudi. Pripravljeni na pot proti vročini. Čez dan nas že jutri čaka, pravi misijonar, 59 stopinj. Celzija, ljudje ... Ne upam vprašati: "A v senci?"

Oprostite, tole je šlo na hitro ... Upam, da se bova lahko oglašala tudi v prihodnjih dneh.

Že danes lahko darujete za gradnjo bolnišnice!

Pustna Sobotna iskrica bo 2. marca letos zbirala darove za gradnjo bolnišnice na misijonu v Ugandi, kjer deluje misijonar Danilo Lisjak. Svoj dar lahko že zdaj oddate

• TRR pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, BIC banke: LJBASI2X
• TRR pri NKBM: SI56 0430 2000 3154 521, BIC banke: KBMASI2X
• Prejemnik: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana
• Koda namena: CHAR
• Namen nakazila: Pustna Sobotna iskrica 2019-Uganda
• Referenca: SI00 279226

Svoj dar lahko oddate tudi preko spletnega obrazca na Misijionskem središču Slovenije.

Dragi poslušalci, ljubi bralci, lepo pozdravljeni. Spet na začetku, spet v dvomih: naj se veselim ali naj me skrbi? Afrika ima lahko precej različne obraze, kakšnega nam bo pokazala tokrat? Misijonskega. To vem zagotovo in to prepričanje zadostuje za mirno srce.

S sodelavcem Izidorjem Ščekom in ravnateljem misijonov Matjažem Križnarjem v ponedeljek odhajamo na obisk misijona Gulu, kjer že vrsto let deluje misijonar Danilo Lisjak. Prav zaradi garaškega dela in predanega srca misijonarja Danila je Uganda izbrana za cilj letošnje Pustne Sobotne iskrice. Naša desetdnevna pot bo le priprava na pustno dobro delo, le pogled na delo misijonarja, ki se vedno znova zahvali za darove iz Slovenije. Brez njih bi predanost ne mogla roditi toliko sadov.

Za Danilom Lisjakom so nemirni Kongo, pa z genocidom ranjena Ruanda, Burundi. Po končanih Pustnih Sobotnih iskricah se je nekajkrat oglasil, se vedno navdušeno zahvaljeval in čudil nad dobroto naših poslušalcev. Na koncu pa vedno skromno, tiho dodal: "Tudi pri nas so velike potrebe, veste ... " Ker je Misijonsko središče za pomemben cilj pomoči določilo tudi "Danilovo" Ugando, smo se skupaj odločili, da v njej najdemo cilj prihajajoče dobrodelne sobote. Zbirali bomo sredstva za dograditev in opremo zdravstvenega centra, bolnišnice za otroke in matere. Saj ne vem prav dobro, morda gre za ambulanto, mogoče tudi njeno opremo ali pa le zidove. Vse bo jasno, ko bomo videli kaj nas čaka in kakšni so načrti. Morda nam bo uspelo srečati se tudi s s. Uršo Marinčič, ki je pred kratkim odšla v misijone in nedavno dospela na svoj prvi misijon v Ugando. Gospod Križnar bo blagoslovil novo šolo, ki je zrasla s Trikraljevsko akcijo in, upamo, tudi nov avto (MIVA), ki so ga končno dobile sestre.

Odhajamo v ponedeljek, vrnemo se v sredo, 23. januarja zvečer. Z Izidorjem se bova skušala javljati na podoben način, kot z minulih misijonskih poti. Zaradi (ne)dostopnosti signala in s tem svetovnega spleta, bo morda letos še malo bolj zapleteno, kot v minulih letih. A le zakaj bi tarnali vnaprej. Načrtujeva pripravo gradiva za dni pred pustno soboto, pogovore in vtise za Sobotne iskrice, Bim bam bom-e in še kaj pred pustom. Izidor bo sproti pripravljal video prispevke in fotografije za video predstavitev, ki bo prvič (če bo Bog dal) uzrla pozornost gledalcev in darovalcev na Mini počitnicah.

Upava, da bova s pripravljenim in osebnimi vtisi lahko obiskala tudi kakšno župnijo in tiste, ki bodo, kot doslej, dodali kaj v vrečo dobrega za naše misijonarje in njihove projekte. Pisal bom dnevnik, izhajal bo kot blog na naši spletni strani, skušala bova pripravljati kratke prispevke, ki jih boste lahko slišali v našem programu.

Že vnaprej pa: ne zamerite, če se začrtanega morda ne bova mogla v celoti držati. Verjemite, da bomo dali vse od sebe. Kolikor se bo pač dalo. V kraju Gulu pričakujejo namreč več kot 30 stopinj in precej visoko vlago. Mhm …

Toliko za začetek. Hvala za pozornost in ... ja, rezervirajte si, lepo lepo prosim, pustno soboto, 2. marca. Z nami bodo Damjana Golavšek in Toni Sotošek z družino in prijatelji. Program pusta bo klasika. Akcija za telefoni, v studiu, dvorani ... Vse po starem. Upam, da tudi uspeh dobrega dela.

Bodite z nami in z misijonarji, ki se jim tudi na tak način zahvaljujemo za zgled. Hvala!