Juretov blog

Rad letim, rad potujem, rad nastopam in spoznavam nove ljudi. Minuli konec tedna je prinesel vse našteto in še marsikaj drugega. Z Martinom Krpanom sva bila v Frankfurtu, mestu bank, visokih stolpnic in kraljestvu transporta. Med Slovenci sva praznovala Slovenski kulturni praznik. V "Bankfurtu" se vse vrti, vse hiti, potuje in nori. V neznanih jezikih tečejo eden mimo drugega, mesto pa, kljub gneči, ostaja prazno ...

Foto: http://img469.imageshack.us

Pri Slovencih pa se je, ob kulturni prireditvi, čas ustavil. Rojaki so si pogledali v oči in bili ponosni na svojo besedo, kulturo, korenine. Lesk, ki se je naselil v očeh starih staršev, ko so videli vnuka na odru in slišali kako, kljub le nekaj uram slovenskega pouka na teden, nastopa pod Prešernovo podobo, je bil zgovoren. Podoben je bil sijaju, ki je osvetlil dvorano ob verzih poeta velikana. Materni jezik gane srce!

Lepo je biti Slovenec. Žal je po tako spoznanje včasih treba daleč stran.

Vprašanje v naslovu se lahko razume na več načinov in vzbuja različne odgovore. Pravzaprav v glavnem prinese prikimavanje, potem pa "ampak" dodatke.

Danes smo pokopali znanca, ki je obupal! Zla slutnja bolezni mu ni dovolila, da bi upanje prinašalo moč, kazalo pot v nov dan. Preglasna in prehuda je bila. Odrešiti se je poskušal sam. Poskušal in končal je pot po tem svetu. Kako je z odrešenjem ve le Eden. Zdaj tudi gospod, ki je obupal in pustil za seboj svoje drage, vso svojo voljo in dobroto. Vse je pustil in odšel!

Težko razumljiva je odločitev: končati! Težko razumljiva in nikakor ne obsodbe vredna. Po moje. Toliko hudih bolezni srečujem v zadnjem času, s tolikimi zgodbami se spogledujem, da me pogosto skrbi kaj se bo pripeljalo ... Meni ali mojim! Po najbolj svežem spoznanju upam, da bom, če bo treba, znal zbrati moč in upati! V dveh mesecih sem spoznal kako se je boriti in kako obupati. V obeh primerih sta bila borca, žal, poražena, a boj je bil povsem drugačen.

Zato tokrat vsem, ki se srečujete s težkimi preizkušnjami želim, da bi vztrajali v upanju in zaupanju! Je, življenje je sveto! Ampak ...

Kako že gre? Obljubim, da se bom poboljšal in zvesto... In zvesto pisal blog! Khm ... Ne vem kako bo s to obljubo. Pravzaprav so dobra motivacija sodelavci, ki pridno beležijo sveže zapise v svoj dnevnik. Dajmo, dajmo, Jure, vzemi se v roke!

V minulih dveh koncih tedna se je zgodilo kar nekaj spominov vrednega. Z vokalno skupino KRILA smo prepevali na dveh luštnih koncertih. V Sv. Duhu pri Škofji Loki in v Rečici ob Savinji. Lepo je imeti skupino prijateljev, ki jih dobro poznaš, si rad z njimi in imaš priložnost poustvarjati skupaj. Z božičnimi smo podaljšali občutek topline, ki se skriva le v pričakovanju Svetega večera. Radi pojemo, uživamo na odru, super se imamo na vajah. Nastopal sem tudi z Martinom Krpanom, ki mi vedno znova požene adrenalin po žilah. V zadnjem času se je v spomin pod klobukom širokih krajcev vtisnila pozornost otrok, ki so me gostili na srečanju kolednikov. Levstik je znal! 300 otrok in popolna tišina med predstavo. Nepozaben je tudi krohot na Škofjeloškem. Improvizacija ponavadi vžge.

V nedeljo je igralski kolega Kondi Pižorn srečal Abrahama. No, v resnici gospod šele prihajajo, praznoval je v nedeljo. Slavljenec ima celo vrsto talentov in še daljšo vrsto prijateljev, ki so obdarovani z igro, glasbo in veseljem v sebi. To ni bila "rojstnodnevna požrtija", ampak "z Abrahamom obarvan kulturno zabavni večer". Kondi je živ dokaz, da se igralec rodi in, da ni nič hudega, če mu na akademiji spodrsne! Tako živahnega jezika, hitrih misli in zanimive življenjske poti ne srečaš prav pogosto.

In, ko smo ravno pri rojstnodnevnih temah: včeraj je Uršina mami praznovala 70 let, danes slavi Urša. Upam, da mi od dobrega ne raznese trebuha! Prave mere za mizo tako ali tako ne najdem ... Skratka, draga ženka, draga "taščica" in Kondi, vse najboljše!

Vnaprej se opravičujem, ker bo tole videti precej samohvalno. Pa ne gre za to! Včeraj so v Litiji, med drugim podelili tudi ... Mah, priznam, nerodno mi je pisati o tem. Zato povzemam Slovensko tiskovno agencijo:

"Nedeljski Dnevnik je na podlagi predlogov in glasovanja bralk in bralcev letos razglasil tudi radijske zvezde. Naj voditeljica 2008 je Špela Močnik z Radia Hit, naj voditelj Jure Sešek z Radia Ognjišče, naj voditeljski par pa Ivjana Banič in Boštjan Romih z Radia 1."

Ja, in? Rad bi zapisal le: dragi glasovalci, iskrena hvala lepa. Vedno znova nam dokazujete, da je bilo naše vodilo "Skup' držimo, pa bo šlo" dobro izbrano in, da je to res geslo, ki nas vodi naprej. Prepričani smo, da nas bo varno popeljalo tudi skozi, z grozo napovedovano in s strahom pričakovano, recesijo.

Hvala, ker cenite delo vseh, ki se na Radiu Ognjišče trudimo, da bi toplina uspešno prihajala do vas. Lepo nam je, ko vidimo, da ste z nami. Ostanite!

Še enkrat, hvala! Aja, pa še "za pijačo dam" - virtualno;))

Ekola, blogi na Ognjišču. Opa, zdaj gre zares. Kar smo prosili, smo dobili. Super! V sodobnem svetu namreč to ni ravno navada.

Kdaj ste nazadnje kaj prosili, pa ni bilo pravega odgovora? Se ne morete spomniti? Otroci v Kongu vsak dan prosijo za hrano, pa je ni! V Gazi jokajo vdove in prosijo za mir, pa ga ni! Mi pa marsikaj imamo. Pa še prosimo ne za to! Zdaj imamo tudi blog. Ne bo nasitil in prinašal miru, lahko pa širi misel o nujnosti obojega. Tudi za to je tukaj!

Ta zapis pa predvsem iz razloga - preizkusiti kako deluje. Ali "za mašine trdi Jure" zna? Še klik dva, pa bom videl. Živijo!