Juretov blog

Razširjeni brskalnik Google ob praznikih (verjetno ste opazili) nadgradi svojo podobo na vstopni strani. Pred božičem ga obdajajo smrečice in božičkova čepica, pred 1. novembrom se naslika buča, pred Veliko nočjo kak piščanček. Danes sta ob napisu "Google" kraljevala žoga in rimski stadion. Takole:

Torej je bil praznik. Globalne sorte. Nocoj se je lep del Evrope ustavil. Mnogi so zrli v zelenico na obrobju Rima! V igri so bili ogromni denarji, v igri je bila nogometna čast, za nami je dokaz, da je nogomet res nekaj velikega! Barcelona je nogometna kraljica leta 2009.

Barca v svojih barvah, Manchester bel. Ni šlo! Rdeči vragi se pač ne smejo oviti v belino, vrag zmaguje kadar je rdeč ...

Vem, verjetno nisva ravno zgled odgovornih staršev. Priznam. Naši nogometaši so nocoj bedeli. "Mami, to je pomembna stvar. Za ves svet!" Popustila sva in upava, da jutri pri pomembni razlagi v šoli ne bosta kinkala.

Luka je navijal za Barcelono, Miha za Manchester, oči sem taktiziral do zadnjega;), mami je občudovala kako spretni z žogo so vsi po vrsti, Jan pa je ob polčasu spoznal, da je Barca nepremagljiva in odšel v posteljo. Odhajam za njim, čaka me jutranji šiht, v njem pa pogovor s p. Robertom, ki je v Rimu spremljal tekmo zelo od blizu. "Ni kej, fuzbal je fuzbal!"

Šment, saj sem skoraj pozabil kakšno je moje geslo za vstop v blogerski svet. Uspelo mi je, tu sem. Od zadnjega vpisa se je zgodila cela vrsta zanimivih reči, strani bi lahko bile polne, pa niso. Pardon! Lenoba, lenoba, zvest ti bom do groba ...

Včeraj sem na koncertu ob 20 - letnici Moškega pevskega zbora Corona v Grosupljem srečal Zlatana Stipišića - Gibonnija. Zanimiva štorija: fantje so posneli priredbo njegove Oprosti, jo poslali avtorju in ga vprašali kakšna se mu zdi. Zadovoljen je bil, drznili so si pomisliti na vabilo, ga povabili na njihov koncert in možak je prikimal. Gibonni je bil v Grosupljem gost zborovskega koncerta. Edini pogoj njegovega prihoda je bil, da njegovega imena ne omenjajo vnaprej. Nič, fantje! Ne pišite me na koncertne liste, ne oznanjajte v oglasih, naj me ne bo na plakatih, pa pridem. Upoštevali so željo in prišel je! Jack! Presenečenje in pol, navdušenje v dvorani, nagrada za zvesto občinstvo moškega zbora.

Ker Gibonnijevo delo občudujem, njegove plošče vrtim v avtu, DVD gledam doma, zahajam na koncerte (če se le da), sem se povezovanja tega koncerta zelo veselil. Lep občutek je napovedati glasbenika, ki ga res ceniš, nekoga, ki ima kaj povedati, veliko sporočiti poslušalcem. Kramljal sem z njim v zakulisju in navil njegovo muziko na poti domov. Izdal mi je, da svežo ploščo lahko pričakujemo januarja prihodnje leto!

Pa še nekdo, ki ga občudujem je nastopil sinoči. Duet Janez Dovč in Boštjan Gombač. Izvrstna sta, neverjetna. Rušita glasbene tabuje, širita obzorje, prevajata besedo "virtuoznost". O njiju pa kdaj drugič. Skratka, Grosuplje, "svaka čast";)

Za menoj je koncertni večer, ki bi si ga rad zapomnil. Poznate vokalno zasedbo Die Comedian Harmonists? Skupina ima sedemdeset let po razpadu aktivno spletno stran. Peli in blesteli so v Nemčiji, pred drugo svetovno vojno. Ta jim je odrezala pevska krila, Hitlerjev režim je zaprl vrata do koncertnih dvoran, snemalnih studijev. V svojih vrstah so namreč imeli pevce judovske krvi in enega, ki je bil poročen z judovskim dekletom. Ni šlo, želja po čisti Nemčiji je imela ostre zobe. Pred tem so nekaj let blesteli v Evropi, gostovali v filmih, imeli uspešno turnejo po ZDA. Uspeh s črtico! Nemčija se jim je za krivico, ki jim je bila prizadejana in je zamašila njihov odmev, uradno opravičila (s priznanjem glasbene industrije) šele leta 1998.

Fantje Slovenskega okteta so njihov duhovito humorni pogled na svet, živahno interpretacijo, znane napeve in hudomušni izbor prenesli na slovenska tla. Izvrstno! S stihi se je poigral Jože Humer. Ko sem danes poslušal posnetke iz Maribora, sem čutil, da ga moram poklicati in mu čestitati. Tako navdušen sem bil. Super! Nemški izvirnik je imel v svojih vrstah pianista, oktetovci so reč nadgradili. Pomaga jim pianistka. Urška Vidic z lahkoto preigrava spremljavo, ki doda tehtnost in živost glasbeni barvi! Užival sem v napovedovanju koncerta in se jezil, ker sem lahko le "približno dobro" slišal in nič videl. Pač, cena zakulisja.

Večer je nosil ime Uspešnice Slovenskega okteta. Poleg skladb Comedian Harmonistsov so zvenele tudi Mojcej, Katrca, Joshua, Večerni zvon in ostali hiti zasedbe, ki šteje desetletja in smelo zre naprej. Fantje, čestitam za pogum pri osvežitvi programa. Nocojšnji večer je pokazal, da je smer prava in, da tudi vokalna glasba prenese izraz "hit", uspešnica! Veliko jih imate, še več jih nocoj niste zapeli.

Kakšno srečo imam. Slovenska vokalna pesem me navdušuje od mladosti, skoraj zbiral sem plošče Slovenskega okteta, pozneje rad spremljal pot prijateljev, ki pojejo v sveži zasedbi. Omenjene nemške pevce sem spoznaval prek The King's singersov, pozneje izvrstnega filma, ohranjenih posnetkov. Vedno znova sem bil navdušen ... In kje je sreča? Nocoj sem imel čast povezovati koncert na katerem je blestelo oboje, kar mi veliko pomeni! Če to ni sreča ... Vsem, ki so mi pri srcu, bom v naslednjih dneh "najedal" kako lepo je bilo in, da morajo priti k izviru lepega na Festival Studenec. Vabim tudi vas. 5. junija ob 21.00. Studenec pri Domžalah.

Pa še nekaj. Ob Veroniki, Kaktusu, Vikendu in ostalih, sem vriskal že, ko so pele nemško. Kaj bi šele bilo, če bi dobro razumel, sem si mislil. Zdaj vem! Ne gredo mi iz glave!! Nič ne de, naj kar ostanejo tam! Oktetovci, hvala.

Prosti dnevi minejo kot strela! Pozna večerna ura, jaz pa za službenim računalnikom. Za menoj informativna oddaja, pred menoj snemanje ali dva. Počitnic je konec. Očitno!

Ja, minil je počitniško dopustniški teden. No, mnogi smo ga imeli priložnost doživeti kot takega, spet drugi se delovnim obveznostim niso mogli izogniti. Sam sem znova spoznal, da življenje brez televizije in časopisov obstaja. Doživel sem, da človek preživi brez strahov, ki jih prinašajo informativne oddaje, brez rumenega, ki se skriva na spletnih straneh, celo skoraj brez glasbe, ki prihaja z radijskih valov. Kako debelo sem pogledal, ko sem v soboto, ob zgodnjem prihodu v studio na mizi opazil listek z napisom: prašičje gripe ni več, uporabljajte izraz „nova gripa“. Kaj? Kako? Šment, saj smo bili v nevarnosti – pa sploh nismo vedeli zanjo. Kmalu po stresu, v katerega sem padel zaradi neobveščenosti, sem prebral novico tiskovne agencije o tem, da so prvega okuženega odkrili in tudi že pozdravili v Italiji, v Toskani. Opa, bili smo blizu ... In nič vedeli!

Pa se vprašam – bi se gripa morda celo počasneje širila, če bi ljudje ne vedeli zanjo? Imajo tisti, ki razmišljajo o tem, da je pretirana panika odveč, prav? Kako je s željo farmacevtskih lobijev in pritiski izdelovalcev raznih tamiflujev? Imajo dvomljivci prav? Kakorkoli, smrtne žrtve, žal, zgovorno kažejo, da gre zares. Zato je, v svetu obveščenih, lepo prebrati tudi včerajšnje besede o tem, da kaže, da se divjanje virusa umirja. Podobe z različnih delov sveta namreč preveč spominjajo na prizore filmov, ki so nedavna izgledali kot znanstvena fantastika, danes pa so v belo oblečeni ljudje z zaščitimi maskami in v rokavicah videti tako presneto resnični. No, danes smo lahko prebrali tudi mnenja strokovnjakov, da novi virus pravzaprav ni nič nevarnejši od virusa običajne gripe. Kakorkoli, strah je tu, naslovnice polne, spletne strani vesele novega gradiva, klikov, komentarjev. Božji bič? Opozorilo? Igra narave? Umetno sprožen virus? Naravna selekcija? Ugibanja. Prepuščam jih strokovnjakom.

Včeraj, na svetovni dan knjige je bila v Knjižnici Šiška gneča. Že res, da je nova lepotica tudi sicer kar lepo obiskana, a včeraj je bila gneča. Ob prazniku so namreč vse, ki doslej še niso bili člani knjižnice, vpisali zastonj in jim podarili letno članarino. Lepo! Malo me je zmotil komentar knjižničarke, ki se je (očitno zvestemu izposojevalcu) opravičila: "Danes je gneča. Vem, da mnogi sploh ne bodo več prišli k nam. Psihologija množice, pač!" Je bila res? Kdo bi vedel. Meni se je ideja zdela kar posrečena, v vrsti stoječi prosilci pa iskreni. Da bi le uživali v knjigah, glasbi, filmih.

S knjižnico je bila povezana tudi moja današnja popoldanska pot. Z Nuško Drašček sva nastopila na odprtju lepe nove knjižnice v Rogaški Slatini. 1000 kvadratnih metrov, lepa lokacija, krasna oprema. Fino! Sploh se mi zdi, da manjšim občinam lepo gre. Razvijajo se, gradijo, skrbijo za šolarje, starejše ... V Ljubljani pa ... Ah!

Zbrane je nagovoril Tone Partljič. Nagovor in pol. Duhovit, humoren, prijazen, iskren, ne predolg. Mojster! In, ko smo ravno pri mojstrih in knjigah. Eden tistih, ki so zaznamovali mladost mnogih je danes dočakal zemeljsko slovo. Umrl je Božo Kos! Ilustrator, ki je s preprostimi potezami delal čudeže. Brihtna glava, vedno zanimiv sogovornik, duhovit možakar. Ni kaj, "odhajajo tudi najboljši" je pisalo v odmevu na spletno novico o smrti. Pred leti sem se srečal z njim v hiši v Murglah. Gospod s talenti, ki ti dajo misliti.

Svet se pač vrti, čas beži in ne kaže usmiljenja. Pritekel je do počitnic in odneslo nas bo na pot! Zato: nasvidenje čez teden dni. In, če sem začel s knjigami, naj z njimi tudi končam: včeraj smo si izposodili vodiče in zemljevide. Nam ljuba literatura. Juhej!