Skoraj vse ... Sedim za računalnikom, pijem Teekanne ...
... se sladkam z Milko ...
... in razmišljam kako drobne so štiri stotinke sekunde ... En droben mišji rep do zlata! ...
Saj ne, da mi nikoli ni dovolj. Le štiri stotinke so tako ... Kakorkolli. Tina, bravo!! Jutri pa na zlato! Zlatarna Celje čaka;)
Nocoj sva bila z Uršo v vlogi, ki je doslej nisva poznala. Če dobro premislim, niti ne vem prav dobro kako, da sva prikimala vabilu in se prelevila v dva, ki sta uro in pol naglas modrovala o svojem zakonu, ljubezni, vzgoji otrok ...
Zgodba gre nekako takole: v ljubljanski župniji Vič, v sodelovanju z Zavodom Pelikan, organizirajo Šolo za starše. Letos razmišljajo o kakovosti našega življenja. Organizator Zvone Horvat Žnidaršič naju je, po namigu p. Marjana Čudna, že pred meseci prosil, če bi hotela sodelovati kot zakonca in spregovoriti na temo "Ljubezen se vrača v družino". Po kratkem razmisleku sva prikimala in si mislila: "No, saj bo tudi za naju dobro, če sedeva, se pogovoriva in pripraviva ..."
Zdi se mi, da sem precej tipični predstavnik moške vrste, ki se ob pogovoru o osebnih rečeh raje umakne nekam nazaj in posluša (če že mora). Nikoli nisva bila člana kake zakonske skupine, nikoli nisem rad pred drugimi govoril o sebi in o svojem osebnem doživljanju. Tovrstne zadrege sem vedno (na raznih srečanjih in duhovnih vajah) reševal s humorjem. Včasih tudi na silo. Zato nocojšnjo izkušnjo razumem kot precej pogumno dejanje in sem vesel, da nama je uspelo!
Govorila sva o sebi, iz sebe, o najinih izkušnjah, vzgojnih zagatah in pričakovanjih. Nisva se sprenevedala, bila sva "pač midva". In to je, so rekli, štelo največ. Sveta nismo rešili, čudežnega recepta za večno ljubezen nismo napisali in vzgoja je še vedno "loterija". Pa vseeno: lepa izkušnja in prijeten večer.
Kako? Da bi radi slišali kak košček najinega razmisleka? Prav:
- v ljubezni ni prostora za egoizem,
- kompromisi so nujni,
- odnos je podoben zrcalu, tvoja podoba se zrcali v dejanjih bližnjega,
- vsaka stvar je za nekaj dobra,
- "allways look on the bright side of life ...",
- odnos mož - žena je najpomembnejši, ko otroci odrastejo, ostaneva midva ...,
- pomembna je komunikacija ...
Al' sva brihtna, kaj? ;-) Jutri bo nov dan, teorijo bo treba preliti v dejanja. Opa, to je pa nekoliko težje, a trud pri takih prizadevanjih je vedno poplačan (pravijo starejši zakonci).
Gospa, ki naju je ves čas prijazno poslušala in pozneje tudi sama sodelovala v debati, je oznanila kot kakšna naju vidi, kaj je spoznala ob najinih besedah. Rekla je takole: "Jure, vi niste slab človek! Urša, vi ste pa zelo pametna ženska!" Razmišljam kaj je povedala njena ugotovitev ... Priznam, morda tole:
Del zimskih počitnic smo, kot sem že pisal, preživeli na Gorenjskem. Pravzaprav se vedno raje zatekamo na Bled. Savica je res krasna! Družinski hotel daje vse (in več) kar potrebuje družina s tremi fantini. Ima čudovit bazenski kompleks pri sosedu. Savno za odrasle in zunanji bazen, s pogledom na grad, za otroke:
Bazen je pravi magnet za fante. K sreči pa obrajtajo tudi sneg. Na Pokljuki ga je toliko, da Luka (na sliki levo) izgleda, kot bi bil brez desne noge, pa se mu je le vdrlo v sneg. Zima je letos pač prava:
In prava zima prinese tudi meglice nad jezero. Tule je dokaz: blejski otok so vrnili Cerkvi, ta pa ga je prestavila nekam na Pokljuko. Poglejte, ni ga. Človek ga morda le še rahlo sluti:
A rac in labodov to ne moti kaj veliko. Letos namreč lahko izbirajo agregatno stanje vode. So taki, ki imajo raje trdno podlago pod nogami in tisti, ki prisegajo na jezero v tekočem stanju:
Če tudi sprehajalce zamika podobna izbira ... Lahko! Vendar na lastno odgovornost.
Nismo se dali. Meglo smo pregnali s sprehodi, kopanjem, izleti in predvsem družabnimi igrami. Spet sva spoznala, da fantje pravzaprav ne hrepenijo po televiziji in računalniku, le kaj boljšega jim moraš ponuditi, pa je. In Activity, enka, pantomima in podobni heci pač nimajo konkurence. No, resnici na ljubo naj dodam, da je bil del večerov olimpijski, na Emo pa tudi nismo pozabili. Kakorkoli - bili smo skupaj in priklicali smo tudi sonce!
Špancir okoli jezera je bil to nedeljo odločitev mnogih. Prava procesija ...
Pa nič ne de, mi smo se imeli super! Ta dan in ves čas počitnic. Kako že pojejo Avseniki: "Prelepa Gorenjska, v ponos si mi ti ..." Podpišemo!
Nedeljo in počitnice smo končali, Urša se je prelevila v redovnico. Dost' nas 'ma, dedcov! Muzikal moje pesmi, moje sanje še vedno polni dvorane in navdušuje gledalce. Nedeljska predstava, ki sem si jo ogledal, me je znova presenetila! V najlepšem pomenu besede. Super sklep počitnic. Jaz bi še ...
S. Agata Kociper, misijonarka v Amazoniji, se je včeraj takole zahvalila ob uspeli Pustni Sobotni iskrici:
Spoštovani g. Jure, gospod Stane Kerin in vsi organizatorji letošnje Pustne Sobotne iskrice, iskreno in toplo pozdravljeni. Še posebej pozdravljeni vsi darovalci za naše potrebe v Amazoniji.
Še preden utrujeni zaspite, boste verjetno še kar nekaj časa podoživljali ta pester in dobrodelni filmček akcije za Brazilijo, v katerega ste voložili vse moči, bi rada da bi se odprli za našo zahvalo in pozdrav z brazilskih poljan. Naj vam povem, da sem tudi jaz od zgodnjega jutra, do večerne ure spremljala bogat dan prek interneta. Zares nekaj neverjetnega našim očem, a Božjim je vse mogoče. Tudi to, kar ste uspeli skupaj spraviti v sami organizaciji, z udeležbo v dvorani, z maškarami, imenitnim čarovnikom, glasbo, plesalci in še in še. Z vsem doživetim ste nas zares očarali za dobro in plemenito življenje, tako doma kot v misijonih.
Naj letošnja Pustna Sobotna iskrica žari in se blešči v vašem in našem srcu, ne samo danes, ampak vse dni tega Gospodovega leta 2010. Še več, vse življenje.. ! Naj vse iskrice upanja ki so se porodile danes in te dni iz vaših darežljivih in ljubečih rok, zasvetijo kot ozvezdje neba, ter pričajo svetu da je slovenski narod kot gorčično zrno, majhen v primerjavi z brazilskim ki šteje okrog 190 milijonov, a zmožen tako velikih in tolikih dejanj pristne in osvobajajoče ljubezni.
Nimam besed za to, kar ganjena čutim v srcu danes, zato pa rajši spregovorim z Jezusom: "Karkoli ste storili kateremu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili."
Štejte si v ponos, da ste tako intenzivno vključeni med indijanska ljudstva v
tem obširnem pragozdu, ob velikanskih rekah, ki nas osvežujejo in dajejo hrano za preživetje. Mi pa smo ponosni na vas. Lep pozdrav tudi od vseh sester, naše
inšpektorice s. Carmelite in škofa ki vam v imenu domačinov skupaj izrekamo milijonkrat BOG PLAČAJ, OBRIGADA (v portugalščini - hvala) ANJU (v indijanskem jeziku - tukano - hvala lepa).
Vaša vedno hvaležna misijonarka s. Agata Kociper
No, pa povejte: mar ni to več kot odličen dokaz, da se je izplačalo? Je! Zame že ...
S. Agata med svojimi v Amazoniji
Ratalo nam je. 100 na uro. Poglejte! Iskreno priznam, da sem ponosen na to, da je naša otroška oddaja dala ime tako odmevni tradicionalni dobrodelni prireditvi. Vesel sem, da imamo poslušalce s tolikšnim čutom za druge. Tole se mi zdi pa najlepše:
Sodelavci so bili množično za akcijo. Prišli so na prostovoljno, neplačano sobotno delo in žrtvovali lep del konca tedna za Pustno iskrico in Amazonijo. Hvala vsem! Lepo je imeti tako službo, krasno delati v takem kolektivu!
Maškare so bile čudovite, muzikantje izvrstni, Čarovnik Grega super ... Vem, boste rekli: "Nehaj že s superlativi!" Pardon, ne morem pomagati. Česar je polno srce, o tem besede bloga govore;) Hvala vsem vpletenim: sodelavcem, darovalcem, maškaram, gasilcem, pokroviteljem, ljudem iz Zavoda, sodelavcem Misijonskega središča in vsem ostalim, ki so pomagali, da je pust tudi letos pokazal dobrodelni obraz. Bravo mi! Vam povem, kip bi nam morali postavit';))
Zmagovalna maškara med "posamičnimi maskami". Lepa, ne? Bravo!