Danes sem prišel na vrsto za pripravo rubrike Naš komentar. Sicer za to določeni na leto pripravimo štiri, morda pet komentarjev, a vseeno gre za delo, ki pusti pečat. Ni lahko, a hkrati je to opravilo, ki je podobno tistemu, ki ga opravljamo vsakodnevno. Razmišljamo o aktualnostih, življenju in misli skušamo posredovati naglas.

Tokrat sem dobil kar nekaj odzivov. Takih in drugačnih. Prvi so mi vlili samozavest, drugi me utrjujejo v misli, da "politika" ni zame in, da smo precej nestrpni, nastrojeni na ... na karkoli že. Da boste vedeli kako in o čem sem razmišljal, objavljam "hamletovsko arbitražni" komentar;)

___________________________________________________________________________________________

B)ITI ALI NE (B)ITI

... Verjetno najbolj znan dvom iz gledališkega sveta. Pogosto je uporabljen tudi na deskah življenja. Ko smo pred velikimi odločitvami se oglasi Hamlet in vsadi spoznanje, da je že od nekdaj tako. Človek se mora v življenju pač odločati. Ko poslušamo kako vzgajati, nam modre glave rade svetujejo, naj naš trud vodi k temu, da bo otrok znal sprejemati odločitve. Pametne, seveda. A kako naj otroke naučim omenjene vrline, če sem sam neprestano v dvomih in obkrožen s skrbmi kako se odločiti …

Poglejte: referendum o tem, referendum o onem … Eden je tik pred vrati, plakatna mesta polna, časopisnih člankov malo morje, razprav ogromno. Povsod! Skušam slediti razpravam, pa me govorci vedno speljejo v svoj brlog. Okrogla miza. Desna stran modruje, jaz si mislim: “Saj res! Približno tako je!” Leva stran omizja prevzame besedo, jaz pa sam pri sebi: “Šment, saj to je pa tudi res!” Kako se odločiti? Biti ali ne biti? Komu verjeti, komu zaupati?

So rekli: preberi vsebino sporazuma, pa se sam odloči, saj so ga poslali po pošti. Figo, si mislim, ko poslušam dva pravna modreca, med seboj sošolca. Učila sta se ob istih profesorjih, iz enakih knjig. S podobnim znanjem stojita eden na tem, drugi na onem bregu. In kam naj stopimo pravni laiki, kako naj se odločimo mi, ki bi radi le mir v deželi, mir s sosedi in končno enkrat tudi že mir, ali spravo, če hočete, doma! Kako? Slišim prijatelje, ki pravijo, da jo bodo raje mahnili na izlet ali spali pred televizijo, kot pa, da bi se odpravili na referendum. A naučili so me, da je neodločiti se in ne oditi na volilno ali referendumsko mesto, pač najslabše kar lahko storim. Zato se še naprej mučim s poslušanjem argumentov in presojo!

Kriza! In v tej stiski spoznavam, da imajo prav tisti, ki so rekli, da prelaganje take odgovornosti na pleča državljanov pač ni prava rešitev. Pa res ne vem več dobro, katera stran je razmišljala v tej smeri. Ampak res: cela vrsta pravnih strokovnjakov, na desetine različnih vladnih in nevladnih služb živi v deželi Kranjski. In zakaj? Zakaj neki se o tovrstnih odločitvah ne dogovorijo sami. Njihovi in naši strokovnjaki … Zakaj? Verjetno zato, ker je, kot smo rekli – tako težko sprejemati odločitve, posebej pa se lahko zaplete pri njihovem uresničevanju. Lažje je preložiti breme. Pa smo tam – zdaj pa mene skrbi, morda tudi vas … Ah!

A pomagati se ne da, odločitve so sestavni del življenja. Na tisoče odločitev sprejema odrasli človek v svojem življenju. So take, ki zahtevajo razmislek in drugačne, ki se nam ne zdijo niti omembe vredne, pa vendar peljejo v določeno smer. Če bi takrat ravnali drugače, potem bi danes … Če bi se takrat odločil tako, kot se nisem, potem bi … Je slišati, kajne, precej neodločne narave sem. Verjetno res! Še v restavraciji sem v dvomu kaj naročiti. Naj izberem pijačo z mehurčki ali brez njih … In, ko se odločim, si, ob mehurčkih, mislim: “Pa zakaj nisem naročil negaziranega soka!” Ne vem zakaj se sploh hudujem nad politiki, ko sem pa sam iz podobnega testa. Pa vendar je razlika med odločanjem za mizo in v domači družini in tistim za zemljevidom, svinčnikom v roki in mejo, ki čaka, da jo zakoličimo.

Pri tej odločitvi me pošteno jezi tudi misel, ki me je razveseljevala ob približevanju Evropski Uniji. Takrat so me prepričevali, da meje ne bodo več pomembne, praznovali smo kako so paddle tisti večer. Zdaj pa se vse vrti okoli navidezne črte. Vem, stvari so nedorečene, vmes so take in drugačne lumparije, pa vendar … Je to v življenju pomembno? Nikoli ne bom pozabil, zdaj pokojnega, očeta, ki je vse odkar se spomnim spremljal poročila, bral časopise, se jezil nad temi in onimi, iskal rešitve … Ko je bil res že hudo bolan, sem ga skušal razvedriti še s televizijo, prikazala se je razprava kravatarjev in oče je s šibkim glasom dejal: “Jure, ugasni! Te stvari niso pomembne. Prav nič!”

In zakaj popolnoma zdravi, mladi, pri močeh ne spoznamo kaj je res pomembno? Zakaj se vedno znova pustimo zapeljati morda nepomembnim stvarem? Ne mislim le na referendum in podobne hece. Ne, mislim na vse, kar nam po krivem jemlje moči. Ali drugače: mislim predvsem na dobre in prave stvari, ki se jim ne posvetimo in jim pustimo, da tečejo mimo nas. O njih se ne odločamo. Če so, so. Če jih ni, jih pač ni …

Še se bo treba odločati. Eno nedeljo na referendumu, pred naslednjo o obisku Slovenskega evharističnega kongresa. Zna biti, da bodo nasprotniki tudi na tem dogodku brusili meče. Iti ali ne iti? Se sprašujete kako in kam? Upam, da se boste prav odločili. Stara mama me je naučila: “Sveta Katarina, pros’ za zdravo pamet!”

Tako, to je moj komentar. Ne vem, če sem povedal kaj pametnega, a nisem se smel odločati ali naj napišem komentar ali ne … Na vrsti sem bil! Oprostite.