Študijski center za narodno spravo in Muzej novejše zgodovine Slovenije pripravljata 9. novembra mednarodni znanstveni posvet z naslovom TOTALITARIZMI – VPRAŠANJA IN IZZIVI. Gre za reminiscenco ob dvajsetletnici padca železne zavese v Evropi.
Posvet se bo zgodil v Viteški dvorani Muzeja novejše zgodovine Slovenije, navajam pa tudi nekaj poudarkov, iz vsekakor zanimivega mednarodnega znanstvenega posveta.
Vse skupaj se bo začelo ob 9. uri z pozdravnimi nagovori in uvodnimi referati Jožeta Dežmana, direktorja Muzeja novejše zgodovine Slovenije, mag. Andreje Valič, direktorice študijskega centra za narodno spravo in prof. dr. Lovra Šturma, bivšega ministra za pravosodje in bivšega predsednika Sveta EU.
Posebej zanimiv zna biti razgovor z grofom Nikolajem Tolstoyem, ki bo sicer potekal v angleščini in se bo začel ob 10. uri. Sledil bo sklop predavanj, ki jih bo povezal dr. Matija Ogrin. Sodelovali pa bodo dr. Tamara Griesser-Pečar: Register totalitarnih režimov in pojavov v Sloveniji, dr. Jernej Letnar Černič: Iskanje normativnih odgovorov na totalitaristična hudodelstva, dr. Damjan Hančič: Oris revolucionarnega nasilja na Kamniškem v letih 1941-1945, mag. Renato Podbersič: Revolucionarno nasilje na Primorskem in Andrej Zorko: Mobilizacija v nemško vojsko
V popoldanskem delu pa bodo nastopili še Pavel Jamnik: Zavedanje zločina, dr. Mateja Čoh: “Bande” – teroristične skupine ali provokacija Udbe?, dr. Milko Mikola: Izgoni prebivalstva iz kraja bivanja v Sloveniji v obdobju 1947-1949, mag. Andreja Valič: Zgodovina za prihodnost, mag. Monika Kokalj Kočevar: Življenjske zgodbe druge svetovne vojne in Jože Dežman: Razpad tabujev in tranzicijska pravičnost v Sloveniji.
Posvet bomo snemali tudi za radio Ognjišče in odmevnejše prispevke posredovali tudi v Oddaji Moja zgodba.
Kategorija: "politika"
V teh dneh (9.11.) bo minilo 20 let od padca Berlinskega zidu in s tem železne zavese. V vzhodni Evropi je to čas praznovanja, saj se je življenje v zadnjih letih, kljub začetnim težavam bistveno izboljšalo. V zavesti ljudi je, da je bil komunizem, eden od treh totalitarizmov, vsekakor tisti, ki je trajal najdlje in odnesel največ življenj…
Tako je drugod po krajih, ki so nekoč živeli za nevidno železno zaveso. Pri nas… pa ne. Pri nas je bilo namreč drugače! Mi smo živeli v samopuravnemu socializmu. Pred seboj imam intervju z dr. Božom Repetom v novi številki revije Gea, ki je zanimivo, posegla na področje, ki po mojem mnenju v to revijo ne sodi, vsaj ne tako ideološko prikazano. (Mladinska knjiga me s tem sili naj razmislim o svojem abonmaju pri tej reviji.)
Nekaj cvetk: Repe informbirojevski spor imenuje »družinski konflikt«. Res zanimivo stališče posebej, če pomislimo na vse tiste nesrečnike, ki so prekladali kamenje sredi nekega otoka v Jadranu... O tem »sporu« med Titom in Stalinom mi je nekaj v intervjuju zaupal Žarko Petan, ki se je z Brozom nekaj več ukvarjal. Po njegovem mnenju je med diktatorjema »počilo« zato, ker je bil Tito iz drugega testa kot Stalin. Rad je imel ženske, cigare, razuzdan slog življenja, veliko počitniških hišic, ladjo na morju… Stalin pa je bil vendarle, po Petanovo, na nek način asket in ga je ta Titova figura jezila!
Nadalje pravi Repe, da smo sredi petdesetih letu odprli meje. No, to je vsekakor teza, ki jo je treba nekoliko bolj razložiti. Npr Škof Vovk do začetka drugega vatikanskega koncila, ni mogel dobiti potnega lista. Kaj mu je koristila »odprta« meja? Celo na grob svoje matere v Breznico do leta 1952 ni mogel, ker je bila Breznica v obmejnem pasu…
Jaz sem bil pri vojakih v Sežani. Kolega Slovenec je še leta 1988 streljal na skupino ilegalnih prebežnikov (in enega tudi ubil), na tej najbolj odprti meji, kot so nas farbali oficirji. Mnenje o odprtosti torej rahlo odstopa.
Repe nadalje omenja drugačno »klimo« v Jugoslaviji, ki nam je omogočila prevzemanje kulturnih vzorcev preko glasbe, filma, tv-ja in še česa. Naj spet malo pobrskam po spominu. Spominjam se, da me je oče peljal gledat z oskarjem večkrat nagrajeni film Ben Hur. V kino Šiška. Vsi prizori v filmu, kjer se je pojavil Jezus iz Nazareta, so bili izrezani, cenzurirani. Meni je bil film zelo všeč, oče pa je nekako poklapano razlagal, da vsega ni, tako kot v knjigi.
Še bi lahko pisal, pa mi prostor ne dovoljuje. Vsekakor pa je misel o zidu, ki ostaja v nekaterih glavah, na mestu. Namreč nekaterim tudi dejstva ne pomagajo, da svoje resnice ne bi obarvali po kakšnih drugih dejstvih. Za nekatere se je demokracija začela že v petdesetih, le mi tepci, je nismo znali videti.
Škof Rožman je ena najbolj osovraženih osebnosti slovenske polpretekle zgodovine. V soboto 7. novembra bo v Zavodu sv. Stanislava, od 9. h naprej, SPOMINSKI ZBOR ob 50-obletnici njegove smrti, pod naslovom: "Križa teža in plačilo". V organizaciji društva Slovenskih katoliških izobražencev bodo sodelovali: dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Marijan Smolik, Anton Drobnič, dr. Ivo Kerže in akademik dr. Kajetan Gantar. Prav pred kratkim je izšla knjiga »Med sodbo sodišča in sodbo vesti«. Izdala jo je Založba Družina in so v njej večinoma še neznani dokumenti. Še zlasti lahko omenimo seznam oseb, za katere je škof Rožman interveniral med drugo svetovno vojno. Gre za približno 2000 posameznikov in približno 60 skupin, ki so štele tudi do 1000 ljudi. Rožman je skušal rešiti kar največ življenj, vendar pa je kljub temu, predvsem zaradi svojega nasprotovanja komunistični revoluciji, doživljal obsodbe in klevete.
Kaj lahko rečemo ob 50 letnici njegove smrti? Bo njegova vloga objektivnejše opredeljena, glede na to, da je bil montirani proces iz leta 1946, na katerem je bil škof v odsotnosti obsojen na 18 let strogega zapora, odvzem državljanskih pravic in zaplembo premoženja, razveljavljen? Konec decembra 2005 je namreč škofija vložila zahtevo po varstvu zakonitosti. Vrhovno sodišče v Ljubljani je 1. oktobra 2007 razveljavilo sodbo Vojaškega sodišča z dne 29. avgusta 1946. Vrhovno sodišče je zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovno sojenje, s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z 10. aprila letos pa je bil kazenski postopek proti škofu Rožmanu ustavljen.
Morda nam bo odgovor na katero izmed teh vprašanj prinesla sobota.
Na srečanju katoliških novinarjev, ki poteka na Otočcu, je danes največ pozornosti vzbudilo polemično predavanje dr. Ivana Štuheca o tem kje smo in kam gremo. Med povedanim je bilo kar nekaj trditev o katerih se v Cerkvi (raje) ne govori in to je po njegovem tudi največji manjko katoliških medijev, servilnost in apologetika…
Težava je predvsem v stanju, ko manjka zdrave racionalne pameti. Ko se za model duhovnika postavlja lik (intelektualno podhranjenega) Janeza Vianneya, namesto, da bi se o njem govorilo kot o primeru, kaj zmore slabotni posameznik, če sodeluje z Božjo milostjo. Vianney torej ne more biti model duhovnika. Štuhec je spomnil na to, da se kriteriji študija na Teološki fakulteti (programsko) za bogoslovce, ki jih je tako malo in zaradi tega skoraj vsakega v Bogoslovje sprejmejo, nižajo. Ti se zato vpisujejo na višješolski program, laiki pa na univerzitetnega. Kaj to pomeni za razvoj teološke misli pri nas ni treba posebej ugotavljati. Nosilci teološke misli čez nekaj let, če bo šlo tako naprej, ne bodo duhovniki, ampak laiki.
Zatem se je navezal na različna duhovna gibanja v Cerkvi, ki pa so, kot ugotavlja, na nizkem intelektualnem nivoju, ali pa so zelo ozko usmerjena in ne morejo nagovarjati širše. Tega torej ne moremo projecirati na celoto, čeprav se včasih zdi, da gre celo za pastoralno prakso Cerkve. Ta, kot da se iz racionalnega, seli na področje karizmatičnega…
Po drugi strani, pa so prav gibanja »rešila« shod družina na Prešernovem trgu, kjer so očitno edina doumela pomen zavzemanja za družino. Kje so bili župniki in kaplani s svojimi verniki, se sprašuje Štuhec, da niso podprli tega dogodka?
Zatem se je dotaknil vprašanja Evharističnega kongresa, v katerem prepoznava model katolištva, ki je bil na slovenskem živ v letih 1890 – 1920, morda še do začetka druge svetovne vojne in je bil že takrat v konfliktu z modernističnim modelom družbe. Je res mogoče na tak način evangelizirati? Zdi se, da se o predvojnem katolicizmu premalo pogovarjamo, verjetno pa od takrat izvirajo težave, ki bi jih danes poimenovali, »alergija« na krščanstvo. In takih ljudi, ki se ob omembi besede krščanstvo obrnejo stran, je v Sloveniji po mednarodni raziskavi teologa Paula Zuhlenerja skoraj 35%...
Če odkrite refleksije o tem ne zmoremo, tudi v medijih, potem je z našim krščanstvom nekaj narobe, pravi Štuhec, ki kot primer navaja izogibanje govorjenja o določenih temah, kot so naprimer spolne zlorabe. Tukaj manjka jasne vizije in pastoralne strategije, za kar bi morali poskrbeti predvsem škofje.
V tej luči katoliški mediji izpadejo nekritični do Cerkvenih avtoritet, servilni in pridigarsko moralistični. Štuhec meni, da smo tudi družbeno zreli za novo pomlad!
Pa smo jo sposobni prenesti?
Prvega novembra so se trije predsedniki, države, vlade in parlamenta, Türk, Pahor in Gantar, torej najvišje državne avtoritete, poklonili žrtvam povojnih pobojev v Hudi jami pri Laškem. To je bila novica, ki so jo mediji takoj povezali s morebitnim Pahorjevim odstopom in Türkovim obiskom v Frankolovem in je bila zato njena prava teža, po krivici zmanjšana. Žal. Zdi se mi, da se je vendarle, vsaj na simboličen način zgodil velik preobrat. Vsi trije so zmogli položiti venec tja, kjer ležijo nikoli obsojene žrtve tistih, katerih nasledniki politične kontinuitete so sami. To se mi zdi zelo pomembno, saj so se takemu dejanju pietete, do zdaj izogibali in po nepotrebnem delili javnost na prave in neprave. Zdaj pa so nam sporočili, da smo v smrti vendarle vsi enaki in da žalost svojcev na eni in drugi strani, ob izgubi najbližjih, ni nič manjša. Gre za pomembno civilizacijsko gesto. Vsi trije predsednik so se s tem dejanjem na simbolični način, dvignili nad politična spletkarjenja glede žrtev in priznali, da se je tam zgodil velik zločin. Nedvoumno nam sporočajo, da naša država to sprejema in se od zločina ograjuje. Tega v vseh 20-tih letih od padca nekdanjega sistema, tako odločno (vse tri najpomembnejše državne funkcije) nismo znali povedati. Zato jim s tega mesta, kot njihov politični oponent, osebno iskreno čestitam za to dejanje, z upanjem, da bo prišlo do preobrata tudi v parlamentu, kjer volja po nedvoumni obsodbi Zločina, z njihove politične strani, še vedno ni jasno izražena.