V teh dneh (9.11.) bo minilo 20 let od padca Berlinskega zidu in s tem železne zavese. V vzhodni Evropi je to čas praznovanja, saj se je življenje v zadnjih letih, kljub začetnim težavam bistveno izboljšalo. V zavesti ljudi je, da je bil komunizem, eden od treh totalitarizmov, vsekakor tisti, ki je trajal najdlje in odnesel največ življenj…
Tako je drugod po krajih, ki so nekoč živeli za nevidno železno zaveso. Pri nas… pa ne. Pri nas je bilo namreč drugače! Mi smo živeli v samopuravnemu socializmu. Pred seboj imam intervju z dr. Božom Repetom v novi številki revije Gea, ki je zanimivo, posegla na področje, ki po mojem mnenju v to revijo ne sodi, vsaj ne tako ideološko prikazano. (Mladinska knjiga me s tem sili naj razmislim o svojem abonmaju pri tej reviji.)
Nekaj cvetk: Repe informbirojevski spor imenuje »družinski konflikt«. Res zanimivo stališče posebej, če pomislimo na vse tiste nesrečnike, ki so prekladali kamenje sredi nekega otoka v Jadranu... O tem »sporu« med Titom in Stalinom mi je nekaj v intervjuju zaupal Žarko Petan, ki se je z Brozom nekaj več ukvarjal. Po njegovem mnenju je med diktatorjema »počilo« zato, ker je bil Tito iz drugega testa kot Stalin. Rad je imel ženske, cigare, razuzdan slog življenja, veliko počitniških hišic, ladjo na morju… Stalin pa je bil vendarle, po Petanovo, na nek način asket in ga je ta Titova figura jezila!
Nadalje pravi Repe, da smo sredi petdesetih letu odprli meje. No, to je vsekakor teza, ki jo je treba nekoliko bolj razložiti. Npr Škof Vovk do začetka drugega vatikanskega koncila, ni mogel dobiti potnega lista. Kaj mu je koristila »odprta« meja? Celo na grob svoje matere v Breznico do leta 1952 ni mogel, ker je bila Breznica v obmejnem pasu…
Jaz sem bil pri vojakih v Sežani. Kolega Slovenec je še leta 1988 streljal na skupino ilegalnih prebežnikov (in enega tudi ubil), na tej najbolj odprti meji, kot so nas farbali oficirji. Mnenje o odprtosti torej rahlo odstopa.
Repe nadalje omenja drugačno »klimo« v Jugoslaviji, ki nam je omogočila prevzemanje kulturnih vzorcev preko glasbe, filma, tv-ja in še česa. Naj spet malo pobrskam po spominu. Spominjam se, da me je oče peljal gledat z oskarjem večkrat nagrajeni film Ben Hur. V kino Šiška. Vsi prizori v filmu, kjer se je pojavil Jezus iz Nazareta, so bili izrezani, cenzurirani. Meni je bil film zelo všeč, oče pa je nekako poklapano razlagal, da vsega ni, tako kot v knjigi.
Še bi lahko pisal, pa mi prostor ne dovoljuje. Vsekakor pa je misel o zidu, ki ostaja v nekaterih glavah, na mestu. Namreč nekaterim tudi dejstva ne pomagajo, da svoje resnice ne bi obarvali po kakšnih drugih dejstvih. Za nekatere se je demokracija začela že v petdesetih, le mi tepci, je nismo znali videti.