Na srečanju katoliških novinarjev, ki poteka na Otočcu, je danes največ pozornosti vzbudilo polemično predavanje dr. Ivana Štuheca o tem kje smo in kam gremo. Med povedanim je bilo kar nekaj trditev o katerih se v Cerkvi (raje) ne govori in to je po njegovem tudi največji manjko katoliških medijev, servilnost in apologetika…
Težava je predvsem v stanju, ko manjka zdrave racionalne pameti. Ko se za model duhovnika postavlja lik (intelektualno podhranjenega) Janeza Vianneya, namesto, da bi se o njem govorilo kot o primeru, kaj zmore slabotni posameznik, če sodeluje z Božjo milostjo. Vianney torej ne more biti model duhovnika. Štuhec je spomnil na to, da se kriteriji študija na Teološki fakulteti (programsko) za bogoslovce, ki jih je tako malo in zaradi tega skoraj vsakega v Bogoslovje sprejmejo, nižajo. Ti se zato vpisujejo na višješolski program, laiki pa na univerzitetnega. Kaj to pomeni za razvoj teološke misli pri nas ni treba posebej ugotavljati. Nosilci teološke misli čez nekaj let, če bo šlo tako naprej, ne bodo duhovniki, ampak laiki.
Zatem se je navezal na različna duhovna gibanja v Cerkvi, ki pa so, kot ugotavlja, na nizkem intelektualnem nivoju, ali pa so zelo ozko usmerjena in ne morejo nagovarjati širše. Tega torej ne moremo projecirati na celoto, čeprav se včasih zdi, da gre celo za pastoralno prakso Cerkve. Ta, kot da se iz racionalnega, seli na področje karizmatičnega…
Po drugi strani, pa so prav gibanja »rešila« shod družina na Prešernovem trgu, kjer so očitno edina doumela pomen zavzemanja za družino. Kje so bili župniki in kaplani s svojimi verniki, se sprašuje Štuhec, da niso podprli tega dogodka?
Zatem se je dotaknil vprašanja Evharističnega kongresa, v katerem prepoznava model katolištva, ki je bil na slovenskem živ v letih 1890 – 1920, morda še do začetka druge svetovne vojne in je bil že takrat v konfliktu z modernističnim modelom družbe. Je res mogoče na tak način evangelizirati? Zdi se, da se o predvojnem katolicizmu premalo pogovarjamo, verjetno pa od takrat izvirajo težave, ki bi jih danes poimenovali, »alergija« na krščanstvo. In takih ljudi, ki se ob omembi besede krščanstvo obrnejo stran, je v Sloveniji po mednarodni raziskavi teologa Paula Zuhlenerja skoraj 35%...
Če odkrite refleksije o tem ne zmoremo, tudi v medijih, potem je z našim krščanstvom nekaj narobe, pravi Štuhec, ki kot primer navaja izogibanje govorjenja o določenih temah, kot so naprimer spolne zlorabe. Tukaj manjka jasne vizije in pastoralne strategije, za kar bi morali poskrbeti predvsem škofje.
V tej luči katoliški mediji izpadejo nekritični do Cerkvenih avtoritet, servilni in pridigarsko moralistični. Štuhec meni, da smo tudi družbeno zreli za novo pomlad!
Pa smo jo sposobni prenesti?