Prvega novembra so se trije predsedniki, države, vlade in parlamenta, Türk, Pahor in Gantar, torej najvišje državne avtoritete, poklonili žrtvam povojnih pobojev v Hudi jami pri Laškem. To je bila novica, ki so jo mediji takoj povezali s morebitnim Pahorjevim odstopom in Türkovim obiskom v Frankolovem in je bila zato njena prava teža, po krivici zmanjšana. Žal. Zdi se mi, da se je vendarle, vsaj na simboličen način zgodil velik preobrat. Vsi trije so zmogli položiti venec tja, kjer ležijo nikoli obsojene žrtve tistih, katerih nasledniki politične kontinuitete so sami. To se mi zdi zelo pomembno, saj so se takemu dejanju pietete, do zdaj izogibali in po nepotrebnem delili javnost na prave in neprave. Zdaj pa so nam sporočili, da smo v smrti vendarle vsi enaki in da žalost svojcev na eni in drugi strani, ob izgubi najbližjih, ni nič manjša. Gre za pomembno civilizacijsko gesto. Vsi trije predsednik so se s tem dejanjem na simbolični način, dvignili nad politična spletkarjenja glede žrtev in priznali, da se je tam zgodil velik zločin. Nedvoumno nam sporočajo, da naša država to sprejema in se od zločina ograjuje. Tega v vseh 20-tih letih od padca nekdanjega sistema, tako odločno (vse tri najpomembnejše državne funkcije) nismo znali povedati. Zato jim s tega mesta, kot njihov politični oponent, osebno iskreno čestitam za to dejanje, z upanjem, da bo prišlo do preobrata tudi v parlamentu, kjer volja po nedvoumni obsodbi Zločina, z njihove politične strani, še vedno ni jasno izražena.