Danes molčimo. Nasploh je včasih bolj primerno, da kakšne besede ne izrečemo. Kdor molči, desetim odgovori, pravi pregovor. Ko včasih prebiram žolčne polemike nepodpisanih osebkov na različnih forumih, me ni sram, ker Wikileaks objavlja zaupne dokumente (po Pirc Musarjevi), ampak ker je med nami tak primitivizem in nestrpnost. Iz zgodovine se nismo kaj dosti naučili.
Kakorkoli že, danes naj vlada molk. Misli naj se umirijo in strasti pomirijo.
Kategorija: "politika"
Pred dnevi sem kidal sneg pred hišo. S sosedom sva klepetala in takrat sem slišal, da so menda notranjo ministrico prepeljali na Urgenco zaradi predoziranja s kokainom. Govorice, sem si rekel. V naslednjih dneh berem o tem na spletu, najprej v rumenih medijih, potem v vedno bolj etabliranih. Nekaj se dogaja…
Potem sem se spomnil famozne novice, da je nekoliko pozabljeni predsednik ZZB Janez Stanovnik predlagal, da bi Milana Kučana spet postavili za predsednika (kot da bi lahko on ali njegova organizacija, kaj relevantnega predlagala). Ampak takrat mi ni bilo jasno zakaj to predlaga, saj so njegovi nasledniki vendar trdno v sedlu. Zdaj postaja jasno, da nekateri že nekaj časa vedo, kakšna kriza je na levici. Očitno tako huda, da je treba aktivirati »stare, preverjene« kadre, ki vedo kako se stvari streže.
Potem se je oglasil še Aleksander Lucu s tezo, da nam vladajo vplivne skupine, nad vsemi pa je kokainsko gejevski lobi. Stanovnikovo »jamranje« je tako dobilo oprijemljivejše obrise. Stari gospod toži za časi, ko je bil (pod Kučanom) red. Vedelo se je, kdo deli karte in kdo ima adute. Za vsem tem je bil preverjeni partijski aparat. Danes pa so vplivna omrežja bolj razpršena, vloge bolj zamegljene, dobitki negotovi. Kučanova vloga je bila vloga velikega nadzornika, na nek način asketa, spretnega retorika, ki je uspel speljati mehki prehod iz podirajočega sistema, v neko drugo obliko, kjer bodo imeli njegovi še vedno vpliv in moč.
Generacije pa se spreminjajo in ta projekt je pokleknil personalno. V strankah, ki so nekoč zastopale delavce in njihove pravice, so zdaj zbrani najbolj bogati. Razkrite afere zadnjih mesecev kažejo, da so si ti ljudje lahko privoščili in kupili vse, pa jim nihče nič ni mogel. Vendar pa kaže, da temu vendarle ni več čisto tako. Pojavili so se odpadniki v lastnih vrstah, ki so se odločili stvari medijsko razgaliti. Kako si sicer lahko razložimo padec Simone Dimic, pismo Sebastjana Jeretiča, pa vztrajno kapljanje informacij na vseh koncih? Vlado podpira le še peščica ljudi. Celo najvišji predstavniki strank koalicije več ne verjamejo v lastne projekte (Ziherl).
Nedeljski referendum o zakonu o RTV-ju tako sploh ne bo nič drugega, kot samo upor proti aktualni politiki. Kaj drugega kot močnega poraza vladne koalicije, ne gre pričakovati! In ob tem je čisto nepomembno, da je bil rezultat testa drog notranje ministrice negativen.
Bil sem na tiskovni konferenci pred začetkom 26. slovenskega knjižnega sejma, ki bo med 1. in 5. decembrom v Cankarjevem domu. Slavnostno odprtje, na katerem bodo podelili nagrade - Schwentnerjevo nagrado, nagrado za najlepšo slovensko knjigo, priznanje krilati lev, nagrado za najboljši literarni prvenec in priznanje za mladega prevajalca - bo v torek, 30. novembra, ob 18. uri v Linhartovi dvorani. Sejem bosta odprla ministrica za kulturo Majda Širca ter minister za šolstvo in šport Igor Lukšič. Sejem bo spet ponudil živahno dogajanje na več področjih, prepričan pa sem, da bo zadovoljil tudi različno publiko s svojimi obsejemskimi dogodki, okroglimi mizami, predstavitvami in debatami, ki se jih bo zvrstilo skoraj 120.
Zelo znane so naprimer „Debatne kavarne“,v prvem preddverju. 23 različnih debat bodo ponudili, od bralnikov knjig in e-knjig, do opismenjevanja otrok. Spraševali se bodo, kakšno je življenje pisatelja ter kakšen vpliv ima knjiga na mesto in obratno. Spomnili se bodo tudi na 80-letnico klasičnega filologa Kajetana Gantarja in se posvetili pojmu sage.
Na svoj račun bodo prišli tudi otroci in mladostniki.
Sejem bo dopolnjeval bogat spremljevalni program, ki ga pripravlja Cankarjev dom. Med drugim bo vključeval več otroških predstav.
In potem se je zgodilo tisto, kar s knjižnim sejmom nima posebne zveze, me je pa malo »zdrznilo«. Omenili so namreč, da bo na prireditvah za otroke sodelovala tudi Prešernova nagrajenka Svetlana Makarovič. Najprej me je prešinilo, da je to pravzaprav smešno, saj vsi vemo, da Svetlana Makarovič »pamžev« pač je mara. Potem pa mi iz glave ni šla sintagma Prešernova nagrajenka. Pa kako? Saj je Prešernovo vendar zavrnila. Javno! Takrat sem bil v CD-ju. Poleg tega se vsi še spominjamo aferice, ki je ob tem izbruhnila. Menda jo je najbolj zmotilo to, da je nagrado takrat dobil »Cerkveni dekorater« p. Marko Ivan Rupnik.
In zdaj po 10. letih je ona spet Prešernova nagrajenka. Ko sem vprašal, kako to da je Svetlana spet Prešernova so mi odgovorili, da je plaketo sicer zavrnila, ni pa zavrnila denarja in da jo na ministrstvu vodijo kot nagrajenko. Ups! Torej je bilo vse na odru tedaj le blef? Šarada? Igrica za rajo? Kje pa je tu načelnost?
Tako sem malo pogledal po spletu in našel spisek Prešernovih nagrajencev, kjer piše, da je nagrado zavrnila. Potem sem našel precej obširno časopisno polemiko, ki sta jo imela Makarovičeva in Zlobec v Delu. Iz zapisanega izhaja, da je zavrnila tudi denar, vendar pa je uveljavljala nagrado pri državni pokojnini, ki jo zdaj prejema. Ob tem je poslanec Plemeniti sprožil celo poslansko vprašanje in dobil iz kulturnega ministrstva celo nekaj odgovorov. Kakorkoli že, morda bi vseeno malo premislili titule, ki jih nekomu dajemo, zaradi zgodovinske resnice namreč. Konec koncev je Svetlana Makarovič marsikaj (vsestranska umetnica, književnica, igralka, pevka in ilustratorka...), kaj pa tudi ni...
Če navedem plastično primerjavo: ali bi bila članica Partije, če bi na odru ob podelitvi, javno zavrnila članstvo?
Ob množici dogodkov na slovenskem političnem parketu, kjer v zadnjem času kraljujejo menjave v TEŠ-u, koaliciji, ko se ne ve več ali je Erjavčeva stranka še koalicijska, primer Masleša, novi verski zakon, se je skorajda izgubila zanimiva novica, ki jo nekoliko povzemam po zapisanih novicah v dnevnem tisku.
10. novembra je Parlamentarni odbor za kulturo, šolstvo, šport in mladino, na pobudo SDS razpravljal o umetninah, odtujenih v času po drugi svetovni vojni. Člani so se strinjali, da je problematika vračanja umetnin in predmetov, ki so bili zbrani v Federalnem zbirnem centru, nato pa se je za nekaterimi izgubila sled, pomembna, zato nameravajo o tem še razpravljati. Ni zanemarljivo, da je odboru predsedovala poslanka SD Majda Potrata.
Na pogovor so bili povabljeni nekateri sogovorniki iz kulturnih ustanov (Ministrstvo za kulturo, Narodna galerija, Muzej novejše zgodovine, Arhiv RS…), katerih razprava je temeljila zgolj na že znanih dejstvih. Ko je Branko Grims želel k besedi povabiti Boštjana M. Turka, avtorja prispevka v reviji Reporter, v katerem na podlagi omembe nekdanjega ministra Borisa Kocijančiča znova spregovori o krivičnem odtujevanju predmetov kulturne dediščine po drugi svetovni vojni, Potrata v to ni privolila. Zakaj? Ker, da je bilo relevantnih sogovornikov dovolj, gospod Turk pa je v svojem prispevku k problematiki pristopil preveč enostransko. »Odbor ni preiskovalna komisija, zato se pri temi odtujevanja umetnin ne moremo osredotočiti zgolj na en primer,« je dejala Potrata.
Najprej naj se zaustavim pri že znanih dejstev. Po drugi svetovni vojni je bil ustanovljen Federalni zbirni center, v katerem so zbirali umetnine in druge predmete, ki so bili odtujeni prvotnim lastnikom. Nekateri dokumenti iz tega fonda, ki so se ohranili, kažejo, da je bilo število „zaplenjenih“ predmetov izjemno veliko. Boštjan Turk navaja 1600 umetniških slik, 900 klavirjev, 400.000 knjig. Popis iz leta 1947, ki ga je opravil dr. Strle, še vedno omenja 2800 artefaktov. Za te so bili potem izdani reverzi, ni pa nobenih dokazov, da bi bile te umetnine in drugi predmeti vrnjeni.
Prejšnja seja tega odbora na to temo je bila že pred davnimi 13. leti. Kako to, da v vsem tem času ni prišlo na plano nič novega? Očitno ne samo politiki, ampak tudi zgoraj omenjenim institucijam ustreza in da se ne dreza v to tematiko in da resnica ostane še naprej zamegljena? Pa vendar, ali ne gre za nacionalne umetniške zaklade? Tisti, ki smo bili pred meseci na razstavi impresionistov v Narodni galeriji vemo, da so bile tam razstavljene nekatere slike, ki imajo vrtoglavo visoke cene. In po seznamih, na katere se sklicuje dr. Turk, je jasno, da nekdanji komunistični veljaki niso tako uživali v socrealistični umetnosti, kot v preizkušenih starih meščanskih slikah, ki so jih dobili za „zasluge“.
Še na eno stvar bi želel opozoriti in sicer na pojasnilo predsednice Majde Potrata, da Turku na seji komisije ne bo dala besede, ker je k tematiki pristopil preveč enostransko. Javno vprašanje bi bilo, zakaj ni potem sama pristopila k temu bolj vsestransko? Zgleda namreč tako, kot da je želela utišati nekoga, ki o tem nekaj ve. Ali bi ne bilo bolj vsestransko, če bi se na seji pojavil še Janez Kocijančič in dokazal, da Turk nima prav, da je njegov oče kupil domačo zbirko slik že pred drugo svetovno vojno. Vsi dvomi bi odpadli.
Tako pa kaže kot da strankarska kolegica ščiti svojega kolega in podobno kot Breda Pečan iz iste stranke, polira zgodovino. Pečanova namreč meni, da “tudi če so bile umetnine odtujene po krivici, lahko denacionalizacijski upravičenci zahtevajo njihovo vrnitev. Meni, da bi jih lahko, če gre za nacionalno pomembne umetnine, država po vzoru Francije odkupila.” Kakšno sprenevedanje!!! Najprej so lastnike pobili, jim nato imetje izropali, zdaj pa naj ga, če ga že lastniki ne morejo zahtevati nazaj, država odkupi!
Morda se bo omenjena zgodba hitreje odvijala naprej na sodišču, saj je Janez Kocijančič napovedal, da bo Turka tožil. Morda se bodo potem odkrila jasnejša dejstva, kajti Turk napoveduje, da je do zdaj objavil le približno eno tretjino gradiva. Potem se bodo pojavila tudi nova imena in nove umetnine. Morda tudi znameniti Prestar Fortunanta Berganta, ki je do konca 2. svetovne vojne visel v Narodni galeriji, skupaj z drugim znamenitim Bergantovim portretom prodajalca ptičev ali Ptičarjem, potem pa sta obe izginili. Menda pa se celo ve, „kdo ju hrani“.
Prav tako kot imamo na radiu polne roke dela, je tudi naša politika polna (presenetljivih) dogodkov.
1. Predsednik upokojenske stranke Karel Erjavec ne več, ali so še v koaliciji ali ne? Če predsednik ene od strank, ki vlado podpira, tega ne ve, je pri nas res vse mogoče. Celo to, da vlada pade, ali pa da ji vsaj zdrsne ob kakšnem odmevnem predlogu kadrovanja.
2. "Načrtovani novi zakon o verskih skupnostih in verski svobodi je še povsem v oblakih," pravi ljubljanski nadškof Anton Stres in s tem odgovarja na ofenzivo, ki jo je po navideznem zatišju sprožil Aleš Gulič. Ta je sicer že nekajkrat povzročil preglavice svojemu šefu Pahorju, tokrat pa so se mu na drugo stran fronte, poleg katoličanov postavili še muslimani in svet krščanskih cerkva.
3. Zalarjev kandidat za predsednika vrhovnega sodišča Branko Masleša, je povročil trenja tudi v sicer na videz trdni ideološki kompoziciji levice. Odrekla se ga je (za začetek) Cveta Zalokar Oražem. In sicer zato, ker bi si želela širše sprejemljivega kandidata. To sicer še ne pomeni, da Masleša ne bo izvoljen, kaže pa tudi na to možnost. Zanimivo ni kaj.
4. Janez Stanovnik, aktualni predsednik dinozavrske borčevske organizacije, pa je proti predlogu za ustanovitev britansko-slovenske zgodovinske komisije, ki bi raziskala dokumente in spomine na množično in prisilno britansko repatriacijo 12.000 neoboroženih Slovenk in Slovencev maja 1945 iz taborišča Vetrinj v Slovenijo, kjer so jih kasneje oblasti pobile. Po njegovem gre za zgodovinski revizionizem. No, večje škode zgodovinskemu spominu, kot so jo storili partizani sami, taka komisija ne more narediti.
5. Včeraj so »umaknili« mariborskega ekonoma, dr . Mirka Krašovca. Stanje lavantinskih financ je slabo. T-2 še vedno ni prodan, kljub škofovski zavezi. Za ekonoma pa je imenovan p. Lojze Cvikl, ki ga poznamo, kot nekdanjega draveljskega župnika in (kljub temu, da jezuiti to po redovnih konstitucijah niso, nekdanjega) možnega škofovskega kandidata.