Ob množici dogodkov na slovenskem političnem parketu, kjer v zadnjem času kraljujejo menjave v TEŠ-u, koaliciji, ko se ne ve več ali je Erjavčeva stranka še koalicijska, primer Masleša, novi verski zakon, se je skorajda izgubila zanimiva novica, ki jo nekoliko povzemam po zapisanih novicah v dnevnem tisku.

10. novembra je Parlamentarni odbor za kulturo, šolstvo, šport in mladino, na pobudo SDS razpravljal o umetninah, odtujenih v času po drugi svetovni vojni. Člani so se strinjali, da je problematika vračanja umetnin in predmetov, ki so bili zbrani v Federalnem zbirnem centru, nato pa se je za nekaterimi izgubila sled, pomembna, zato nameravajo o tem še razpravljati. Ni zanemarljivo, da je odboru predsedovala poslanka SD Majda Potrata.
Na pogovor so bili povabljeni nekateri sogovorniki iz kulturnih ustanov (Ministrstvo za kulturo, Narodna galerija, Muzej novejše zgodovine, Arhiv RS…), katerih razprava je temeljila zgolj na že znanih dejstvih. Ko je Branko Grims želel k besedi povabiti Boštjana M. Turka, avtorja prispevka v reviji Reporter, v katerem na podlagi omembe nekdanjega ministra Borisa Kocijančiča znova spregovori o krivičnem odtujevanju predmetov kulturne dediščine po drugi svetovni vojni, Potrata v to ni privolila. Zakaj? Ker, da je bilo relevantnih sogovornikov dovolj, gospod Turk pa je v svojem prispevku k problematiki pristopil preveč enostransko. »Odbor ni preiskovalna komisija, zato se pri temi odtujevanja umetnin ne moremo osredotočiti zgolj na en primer,« je dejala Potrata.
Najprej naj se zaustavim pri že znanih dejstev. Po drugi svetovni vojni je bil ustanovljen Federalni zbirni center, v katerem so zbirali umetnine in druge predmete, ki so bili odtujeni prvotnim lastnikom. Nekateri dokumenti iz tega fonda, ki so se ohranili, kažejo, da je bilo število „zaplenjenih“ predmetov izjemno veliko. Boštjan Turk navaja 1600 umetniških slik, 900 klavirjev, 400.000 knjig. Popis iz leta 1947, ki ga je opravil dr. Strle, še vedno omenja 2800 artefaktov. Za te so bili potem izdani reverzi, ni pa nobenih dokazov, da bi bile te umetnine in drugi predmeti vrnjeni.
Prejšnja seja tega odbora na to temo je bila že pred davnimi 13. leti. Kako to, da v vsem tem času ni prišlo na plano nič novega? Očitno ne samo politiki, ampak tudi zgoraj omenjenim institucijam ustreza in da se ne dreza v to tematiko in da resnica ostane še naprej zamegljena? Pa vendar, ali ne gre za nacionalne umetniške zaklade? Tisti, ki smo bili pred meseci na razstavi impresionistov v Narodni galeriji vemo, da so bile tam razstavljene nekatere slike, ki imajo vrtoglavo visoke cene. In po seznamih, na katere se sklicuje dr. Turk, je jasno, da nekdanji komunistični veljaki niso tako uživali v socrealistični umetnosti, kot v preizkušenih starih meščanskih slikah, ki so jih dobili za „zasluge“.
Še na eno stvar bi želel opozoriti in sicer na pojasnilo predsednice Majde Potrata, da Turku na seji komisije ne bo dala besede, ker je k tematiki pristopil preveč enostransko. Javno vprašanje bi bilo, zakaj ni potem sama pristopila k temu bolj vsestransko? Zgleda namreč tako, kot da je želela utišati nekoga, ki o tem nekaj ve. Ali bi ne bilo bolj vsestransko, če bi se na seji pojavil še Janez Kocijančič in dokazal, da Turk nima prav, da je njegov oče kupil domačo zbirko slik že pred drugo svetovno vojno. Vsi dvomi bi odpadli.
Tako pa kaže kot da strankarska kolegica ščiti svojega kolega in podobno kot Breda Pečan iz iste stranke, polira zgodovino. Pečanova namreč meni, da “tudi če so bile umetnine odtujene po krivici, lahko denacionalizacijski upravičenci zahtevajo njihovo vrnitev. Meni, da bi jih lahko, če gre za nacionalno pomembne umetnine, država po vzoru Francije odkupila.” Kakšno sprenevedanje!!! Najprej so lastnike pobili, jim nato imetje izropali, zdaj pa naj ga, če ga že lastniki ne morejo zahtevati nazaj, država odkupi!
Morda se bo omenjena zgodba hitreje odvijala naprej na sodišču, saj je Janez Kocijančič napovedal, da bo Turka tožil. Morda se bodo potem odkrila jasnejša dejstva, kajti Turk napoveduje, da je do zdaj objavil le približno eno tretjino gradiva. Potem se bodo pojavila tudi nova imena in nove umetnine. Morda tudi znameniti Prestar Fortunanta Berganta, ki je do konca 2. svetovne vojne visel v Narodni galeriji, skupaj z drugim znamenitim Bergantovim portretom prodajalca ptičev ali Ptičarjem, potem pa sta obe izginili. Menda pa se celo ve, „kdo ju hrani“.