Naš najmlajši je shodil. Fantje nasploh nekaj prej osvojijo te motorične spretnosti, ali pa so enostavno bolj pogumni. Z ženo sva ugotavljala, da nama najmlajši raste, tako »ob strani«. Ukvarjava se bolj s šolarji, ki imajo računske in jezikovne naloge, bereva pravljice, vsi hodijo v likovno šolo in k inštrumentu. Vse to vzame veliko časa. Tako se kak dan zalotiva, da s »tamalim«, pa nisva počela nič posebnega. Nihče ga ni pretirano silil, da bi vstajal in delal prve korake… kar zgodilo se je.
In ob podvigu je bil vesel, vriskal je in delal manjše in večje kroge okoli mame in ostalih.
Kar malo žal nama je ob spoznanju, da na nek način zamujava tiste trenutke, ki sva jih pri drugih (kar) dolgo pričakovala. Zdaj pa se dogajajo spotoma. Mali pa nič ne zameri. Vedno (razen, če je bolan) nam kaže dobro voljo in pristno otroško veselje. Kot bi hotel reči: »Vesel sem, da sem tu in da smo skupaj!«