Pri nas je zavladal čas blaženosti. Dan po lokalnih volitvah so z rezultati vsi zadovoljni, pravzaprav so vsi zmagali. Zadovoljni so v največji vladni stranki, saj so po besedah njenega predsednika ljudje zadovoljni z vladno politiko. Zadovoljni so v največji opozicijski stranki, kajti uspelo jim je povečati število županov in občinskih svetnikov. Manjše vladne stranke so zadovoljne, ker so dobile več glasov kot jim jih napovedujejo javnomnenjske raziskave, manjša opozicijska stranka pa je zadovoljna zato, ker ji je uspelo obdržati največje število županov. Tudi zunajparlamentarna opozicija si je pridobila več glasov kot na državnozborskih volitvah. Ljubljančani so skoraj s plebiscitno večino zadovoljni s svojim dosedanjim županom in njegovo listo, Mariborčani s svojim nekoliko manj, a še vedno dovolj za zmago v prvem krogu. Celje strumno mašira naprej z isto ekipo…
Lahko bi (zmotno) pomislili, da so naš ljudje veseljaki dobrega srca, ki drug drugemu le dobro želijo in v vsaki situaciji potegnejo na plano nekaj, kar je dobrega in pozitivnega. Morda smo na pragu »novega« časa, ko se bosta skupaj pasla lev in krava.
To bi morda lahko pomislil kdo, ki k nam prihaja iz »dežele za devetimi gorami«. Ljudje pri nas pa se le nasmihamo in si ob retoričnih izpeljavah vseh zadovoljnih, mislimo svoje. Še sploh tisti, ki se nasmihamo bolj na kislo. Ja, tudi taki smo. Nezadovoljni z izidi volitev. Taki, ki mislimo, da rezultati niso razlog za zadovoljstvo, ampak nasprotno, za skrb. Če se je do zdaj delalo veliko, a samovoljno, kaj lahko pričakujemo zdaj? Mesijanskih časov v deželi na sončni strani Alp, gotovo ne. Že čez kak dan bodo ostali le zbledeli nasmehi v starih časopisih, volilna matematika pa nam bo pokazala novostare, bolj ali manj radikalne, kombinacije in poteze.
In kdo po potem zadovoljen?

Politika je umetnost možnega, spoznavamo v zadnjih dneh še posebej intenzivno ob vložitvi obtožnih nalogov (oz obtožnice) v primeru Patria. Za nami so že (najmanj) trije preobrati, ko se je zgodba zasukala v svoje nasprotje. Ali je Janez Janša prejel obtožni nalog, ali so ga prejeli samo na Mladini? Je višja državna tožilka Hrastarjeva želela le očrniti največjo opozicijsko stranko pred lokalnimi volitvami? Koliko imajo pri vsem skupaj nekdanje strukture Udbe, ki ji je pripadal tožilkin mož in koliko stare zamere, ki se vlečejo že od afere Depala vas? Kako lahko Mladina dobi dokumente prej kot obtoženci in kako lahko urednik Repovž, kljub dematiju Hrastarjeve, da ni vložila obtožnice proti Janši, trdi, da je njihova zgodba verodostojna? Kam bo vse skupaj še odneslo in kdo bo na koncu potegnil kratko?
Vprašanj je še veliko. Resnih odgovorov, ki niso samo špekulacija malo. Vsi pa dajejo slutiti, da se v zaodrju razvija zgodba, ki je ne poznamo. Prav tako ne vemo, kdo v resnici vleče niti iz ozadja in kakšen je celoten izplen. Kdo komu kaj dolguje in kako mu bo ta to plačal?
Če potegnem črto čez dva poletna meseca, lahko ugotovim, da letos ni bilo prav veliko časa kislih kumaric. Kar naprej so nas dohajale in prehitevale afere, aferice, zgodbe in zgodbice. Včasih se mi zdi, da nas politika obravnava kot otroke. Ob vseh neverjetnih stvareh v katere nas prepričujejo, čakam še, da nas pošljejo v posteljo z dolgim nosom, kajti jutri bo spet nov dan in čas za novo pravljico…

Inštitut Jožeta Pučnika je pred nekaj dnevi v samo 300 izvodih izdal Poročilo o pobojih, Vmesno poročilo o raziskovanju množičnih pobojev Preiskovalne komisije državnega zbora RS o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti, ki jo je vodil dr. Jože Pučnik.
Publikacijo sta uredila Mateja Jančar in Jernej Letnar Černič. Enega od uvodov je prispevala mag. Andreja Valič iz Študijskega centra za narodno spravo pod naslovom Zgodovina zaokroža okostnjake na ničlo. Gre seveda za naslov, ki je nastal po pesmi, poljske Nobelove nagrajenke Wislawe Szymborske.
Valičeva v besedilu navaja kar nekaj zanimivih ugotovitev, naprimer tista, kako je grenka zmaga, ki jo moraš tlakovati s tisoči in tisoči belih kosti. O njihovi osebni nedvoumno dokazani krivdi pa razen pamfeltov in parol ne vemo nič... Omenjeno poročilo je nastalo, kot produkt preiskovalne komisije že leta 1996. Zaradi mnogih blokad delo komisije ni bilo nikoli dokončano, zato tudi naslov Vmesno poročilo. Članom komisije se ni uspelo poenotiti zlasti v delu, piše Valičeva, ki vsebuje bistvene ugotovitve in ocene. Zato je šest članov (Miran Potrč, Janko Predan, Maks Lavrinc, Danica Simšič, Zmago Jelinčič in Marija Poszonec) sestavilo svoje predloge sklepov, ki so v omenjenem delu tudi dodatno predstavljeni in omogočajo, da se do njih smiselno opredelimo.
Zelo zanimivo je, da je le delček gradiva, ki je bilo v letih parlamentarne preiskave zbrano, dostopen javnosti. Že leta 1993 je tako priča v pismu Jožeta Pučnika seznanila z križevim potom ljudi na poti v Hudo jamo. Do začetka del tam pa smo morali čakati 15 let...
Mag. Andreja Valič se sprašuje zakaj je tako? Kako to, da je slovenska situacija na tem področju tako „zatohla“, zakaj se pojavljajo parole, kot „zgodovina nas ne zanima“, „gnusi se nam preštevanje kosti“, „ostanejo naj tam kjer so...“?
Je res kriva samo politika? Ali je morda krivo tudi pasivno vedenje civilne družbe, ki se nikakor ne more dokončno rešiti teh vprašanj? Totalitarizem potrebuje „otroke“, ki jih lahko nadzoruje, ki mislijo tako kot se od njih pričakuje, ki niso avtonomni. In slovenska tranzicija je zaznamovana s tem dejstvom.
Ali ni patološko, nadaljuje Valičeva, da je 20 let po padcu sistema, ki je sistematično dušil človekove pravice, poimenujemo ulico po njegovem utemeljitelju in diktatorju? Ali ni patološko, da znani politiki odlikujejo visoke predstavnike tajne policije nekdanjega sistema, da žugajo tistim, ki si prizadevajo za spravo in resnico, z revanšizmom? Dvorni zgodovinarji žugajo da revizije zgodovine ne bodo dopustili, kot da je zgodovina dogma, napisana enkrat za vedno!
In še verz zgoraj omenjene poljske Nobelove nagrajenke Wislawe Szymborske:

Zgodovina zaokroža okostnjake na ničlo.
Tisoč in eden je še zmeraj tisoč.
Ta eden -kot bi ga sploh ne bilo;
plod je izmišljen, zibka prazna,
abecednik odprt za nikogar,
zrak je, ki se smeji, kriči in raste,
stopnice za praznino, ki hiti na vrt,
za nikogar prostor v vrsti.

In... peli so s prstjo v ustih.
Lepo pesem o tem, da je vojna zadeva naravnost v srce.
Napiši, kako je tiho tu.
Bom.

Kdor je veliko na cesti, še bolj občuti, kaj pomenijo vsakoletna dela na naših cestah: dolge kolone, posebej takrat, ko se na dopust odpravljajo, ali pa iz njega vračajo, turisti. Na to smo že navadili, zato od doma pač odidemo prej in upamo, da bo čimprej minilo. Saj ceste vendar popravljajo zaradi nas... To je pač tolažba.
Nekaj drugega pa je neumnost, ali morda nesposobnost, ali neznanje. Ne vem kako še lahko imenujem novico, da spet zapirajo Tomačevski rondo, zaradi preplastitve. Takole piše na spletni strani Prometno informacijskega centra:
„V Ljubljani bo do 23.8. do 5. ure zjutraj zaprto krožišče Tomačevo zaradi preplastitve cestišča.“
Kaj ga niso ravno urejali? Ali ni bil Tomačevski rondo zaprt za promet do začetka avgusta? Vmes so ga preuredili, tam postavili semaforje, itd? In potem so ga dober dan pred velikim odprtjem „gladiatorskih“ Stožic odprli? In zdaj ga spet zapirajo zaradi preplastitve? Ne vem, kdo tukaj ni resen in za kakšne igrice v ozadju gre. Dejstvo pa je, da ali asfalt ni bil dobro položen, ali ni ustrezal standardom, ali pa so morali nedokončana dela na silo prekiniti zaradi odprtja novega stadiona. Vsak teleban ve, da postavitev gradbišča stane, da stane vsak nov projekt, ki se ga lotimo, zato je najceneje, če izkoristimo pravi trenutek in dela na gradbišču predvidimo in zaključimo do konca.
Pa pustimo stroške ob strani (čeprav me kot radovednega zanima, kdo jih bo plačal), zamislimo se nad tem, kaj delajo z nami in kako se sploh pretirano ne razburjamo.
Cestni inšpektor je na tem mestu prepovedal demonstracije tovornjakarjev. Zakaj? Res zaradi (ne)varnosti?
Cestarji že drugič v mesecu dni opravljajo enako delo na enaki lokaciji. Zakaj?
Zakaj se mi zdi, da je v obeh primerih, za vsem skupaj dolga senca našega župana?

V Dnevniku so se danes razpisali o karikaturi Mikija Mustra, ki je izšla v zadnji številki tednika Reporter. Naslov je bil več kot bombastičen: „Jankovića upodobili kot Hitlerja: Karikatura župana v Reporterju je po mnenju mnogih presegla meje dobrega okusa, drugi pravijo, da gre za umetniško svobodo.“
Zanimivo je, da je ta članek izšel ravno v Dnevniku, kjer je karikature dolgo risal Franko Juri. Juri je bil sploh karikaturistični fenomen, kot pomemben član politične stranke, poslanec, ki je s svojimi risbami smešil predvsem svoje politične nasprotnike in seveda Cerkev. Še posebej znani so bili njegovi „risarski podvigi“ v liku nekdanjega ljubljanskega nadškofa Franca Rodeta. Ampak takrat pač tisti, ki se nam je njegovo risarsko poigravanje zdelo žaljivo, nismo „...razumeli umetniške svobode in nismo imeli smisla za humor...“
Prav tako nismo razumeli kakšna umetnost je dati Brezijanski Mariji v naročje namesto Jezusa podgano. Avantgardni umetniki, kritiki in levi politiki so se postavili v bran svobode izražanja neke obskurne glasbene skupina, zdajšnja ministrica za kulturo, pa je imela menda to sliko dolgo časa na steni svoje pisarne.
In kot se svet obrača, se je obrnilo tudi tukaj. Znani slovenski karikaturist Miki Muster, oče Zvitorepca, ki v zadnjih letih riše karikature za Reporter, je zdaj očitno nekomu pošteno stopil na žulj. Zakaj sicer ne vem, kajti karikatura se mi zdi čisto nedolžna. Celo tako nedolžna, da nikakor ne razumem rožljanja s policijo, ovadbami in podobno.
Naj opišem, kaj jaz vidim na tej karikaturi. Vidim Ljubljanskega župana Jankovića s širokim nasmeškom, ki maha, lahko tudi pozdravlja... na novozgrajenem stadionu. Vse kar asocira na nacizem je napis nad njim, ki pa v moji interpretaciji pač pomeni le skoraj suženjsko delo tistih, ki so za minimalen denar garali na novem stadionu, kot nekoč v nacizmu. Pred njim se pasejo ovce, kar seveda nedvomno aplicira na volivce. In to je vse. Očitki o Adolfu Hitlerju so prenapihnjeni. Sploh pa, ali niste „...razumeli umetniške svobode in nimate smisla za humor?...“