Pri nas je zavladal čas blaženosti. Dan po lokalnih volitvah so z rezultati vsi zadovoljni, pravzaprav so vsi zmagali. Zadovoljni so v največji vladni stranki, saj so po besedah njenega predsednika ljudje zadovoljni z vladno politiko. Zadovoljni so v največji opozicijski stranki, kajti uspelo jim je povečati število županov in občinskih svetnikov. Manjše vladne stranke so zadovoljne, ker so dobile več glasov kot jim jih napovedujejo javnomnenjske raziskave, manjša opozicijska stranka pa je zadovoljna zato, ker ji je uspelo obdržati največje število županov. Tudi zunajparlamentarna opozicija si je pridobila več glasov kot na državnozborskih volitvah. Ljubljančani so skoraj s plebiscitno večino zadovoljni s svojim dosedanjim županom in njegovo listo, Mariborčani s svojim nekoliko manj, a še vedno dovolj za zmago v prvem krogu. Celje strumno mašira naprej z isto ekipo…
Lahko bi (zmotno) pomislili, da so naš ljudje veseljaki dobrega srca, ki drug drugemu le dobro želijo in v vsaki situaciji potegnejo na plano nekaj, kar je dobrega in pozitivnega. Morda smo na pragu »novega« časa, ko se bosta skupaj pasla lev in krava.
To bi morda lahko pomislil kdo, ki k nam prihaja iz »dežele za devetimi gorami«. Ljudje pri nas pa se le nasmihamo in si ob retoričnih izpeljavah vseh zadovoljnih, mislimo svoje. Še sploh tisti, ki se nasmihamo bolj na kislo. Ja, tudi taki smo. Nezadovoljni z izidi volitev. Taki, ki mislimo, da rezultati niso razlog za zadovoljstvo, ampak nasprotno, za skrb. Če se je do zdaj delalo veliko, a samovoljno, kaj lahko pričakujemo zdaj? Mesijanskih časov v deželi na sončni strani Alp, gotovo ne. Že čez kak dan bodo ostali le zbledeli nasmehi v starih časopisih, volilna matematika pa nam bo pokazala novostare, bolj ali manj radikalne, kombinacije in poteze.
In kdo po potem zadovoljen?