V petek je smrt spet »udarila«. Tokrat so sekali v »našem« gozdu. V prometni nesreči je umrl Dominik Frelih, naš nekdanji sodelavec, prvi urednik radijske »Sončne pesmi«. Kot po navdihu sem ob iskanju njegove fotografije, naletel na prvo številko revije PRO (1/96) in odkril njegov članek. Tam med drugim piše, da je izkušnje nabiral pri snovanju verske oddaje na radiu Jesenice. Pri nas je organiziral skupino, ki je skrbela za tedensko oddajo namenjeno predvsem mladim. Vedno me je presenečal z novimi idejami, ki so vnašale v oddajo Sončna pesem svežega duha, pa čeprav so bili mladi včasih nespretni pri izvedbi. Spominjam se radijskega Potapljanja ladjic, ki so ga uvedli »Sončniki«, pa različnih tematskih oddaj o čarovnicah, postu, mladih in papežu, prostituciji…
Z Dominikom sva se srečevala na radijskem hodniku še preden je odšel v noviciat k salezijancem. Vem, da mi je poslal kar zajetno gradivo o subliminalnih sporočilih v rock glasbi, kar je bila njegova specialnost. Spominjam se, kako so se mi ob njegovih dokazih in primerih podrli nekateri glasbeni miti (Eagles: Hotel California ali Led Zeppelin: Stairway to Heaven), ki so nastali v direktni povezavi s satanizmom.
Potem je odšel na družbeno angažirano in politično pot in le še kdaj so se nam prekrižale poti.
Spominjam se ga nekako resno nasmejanega, z vedno ostro mislijo in tehtnimi primeri v ozadju. Spominjam se dobrega in ustvarjalnega ozračja v katerem smo debatirali. Zato me je njegov odhod še toliko bolj presenetil in osupnil. Danes sem veliko mislil nanj tudi s hotenjem, da iz pozabe iztrgam kako podrobnost. Zato to pišem, dokler je še čas, kajti čas lista naše dneve in le osamljeni suhi listi ostajajo… Kar pa je zapisano, ostane!