Dobra dva meseca smo lahko spremljali pretresljivo čilsko zgodbo o 33. rudarjih, ki so bili ujeti 700 metrov pod zemljo. Zgodba se je to jutro srečno končala za vse. Njihovo reševanje so spremljale množice gledalcev po vsem svetu, saj je okoli rudnika bivakiralo okoli 2000 poročevalcev iz vsega sveta. V času neprostovoljnega ujetništva globoko v nedrjih zemlje, so mediji o rudarjih izbrskali množico podatkov. Tako smo izvedeli, da je eden zadolžen, drugemu se je rodil otrok, tretjega sta pred rovom čakali žena in ljubica... Končno se je zazdelo celo da gre za znance, ki jih poznamo, za nekakšen resničnostni šou na meji človeških zmožnosti. Kot bi gledali gladiatorsko preživetveno bitko, ki ji je namenjeno, da se srečno konča in se ob tem postavi še nekaj svetovnih in Guinessovih rekordov. Vzhičene besede, prepevanja državne himne, dodelan scenarij ob dvigovanju, ko so se vsi pred kamerami pojavili preoblečeni in obriti s sončnimi očali, so nas v to še dodatno prepričevali.
A vendar so bile tudi bistvene razlike. Tisto kar je navdihovalo je bila najprej človeška solidarnost. Koliko „ceneje“ za delodajalce, državo... bi bilo, če jih nikoli ne bi našli. A so jih in še več, sprožila se je globalna reševalna akcija v kateri je sodelovalo ogromno ljudi in inštitucij, tudi ameriška vesoljska agencija Nasa, pa nemški reševalci s svojo opremo itd. Reševanje se je tudi zaradi tega končalo prej kot so načrtovali. Navdušeni smo bili tudi nad organizacijo rudarjev globoko pod zemljo. Red in disciplina so jim dajali upanje na preživetje. Visoka temperatura, tema in v začetku pičli obroki hrane, so idealni za depresijo, prepire in še kaj hujšega. Pa so vsaj navzven to premagali, zaupali v rešitev in tudi veliko molili. Njihove razmere so nekateri primerjali s peklom (69 dni pekla, bi bil zanimiv filmski naslov). Vedeli so, da se sami ne bi mogli nikoli rešiti, zato so se morali prepustiti drugim in to je včasih najtežje, samo sedeti in čakati. Zato ne čudijo izjave o tem, da svet zanje po tem ne bo nikoli več enak. Na nek način so umrli staremu človeku, sklenili so da bo zdaj drugače. Kako drugače razumeti želje po poroki, po spremembi poklica, življenja...
Verjamem, da so se jim pred očmi jasneje prikazale življenjske prioritete. In morda bi se lahko tudi nam, če bi o tem kdaj razmišljali.