Politika je umetnost možnega, spoznavamo v zadnjih dneh še posebej intenzivno ob vložitvi obtožnih nalogov (oz obtožnice) v primeru Patria. Za nami so že (najmanj) trije preobrati, ko se je zgodba zasukala v svoje nasprotje. Ali je Janez Janša prejel obtožni nalog, ali so ga prejeli samo na Mladini? Je višja državna tožilka Hrastarjeva želela le očrniti največjo opozicijsko stranko pred lokalnimi volitvami? Koliko imajo pri vsem skupaj nekdanje strukture Udbe, ki ji je pripadal tožilkin mož in koliko stare zamere, ki se vlečejo že od afere Depala vas? Kako lahko Mladina dobi dokumente prej kot obtoženci in kako lahko urednik Repovž, kljub dematiju Hrastarjeve, da ni vložila obtožnice proti Janši, trdi, da je njihova zgodba verodostojna? Kam bo vse skupaj še odneslo in kdo bo na koncu potegnil kratko?
Vprašanj je še veliko. Resnih odgovorov, ki niso samo špekulacija malo. Vsi pa dajejo slutiti, da se v zaodrju razvija zgodba, ki je ne poznamo. Prav tako ne vemo, kdo v resnici vleče niti iz ozadja in kakšen je celoten izplen. Kdo komu kaj dolguje in kako mu bo ta to plačal?
Če potegnem črto čez dva poletna meseca, lahko ugotovim, da letos ni bilo prav veliko časa kislih kumaric. Kar naprej so nas dohajale in prehitevale afere, aferice, zgodbe in zgodbice. Včasih se mi zdi, da nas politika obravnava kot otroke. Ob vseh neverjetnih stvareh v katere nas prepričujejo, čakam še, da nas pošljejo v posteljo z dolgim nosom, kajti jutri bo spet nov dan in čas za novo pravljico…