Inštitut Jožeta Pučnika je pred nekaj dnevi v samo 300 izvodih izdal Poročilo o pobojih, Vmesno poročilo o raziskovanju množičnih pobojev Preiskovalne komisije državnega zbora RS o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti, ki jo je vodil dr. Jože Pučnik.
Publikacijo sta uredila Mateja Jančar in Jernej Letnar Černič. Enega od uvodov je prispevala mag. Andreja Valič iz Študijskega centra za narodno spravo pod naslovom Zgodovina zaokroža okostnjake na ničlo. Gre seveda za naslov, ki je nastal po pesmi, poljske Nobelove nagrajenke Wislawe Szymborske.
Valičeva v besedilu navaja kar nekaj zanimivih ugotovitev, naprimer tista, kako je grenka zmaga, ki jo moraš tlakovati s tisoči in tisoči belih kosti. O njihovi osebni nedvoumno dokazani krivdi pa razen pamfeltov in parol ne vemo nič... Omenjeno poročilo je nastalo, kot produkt preiskovalne komisije že leta 1996. Zaradi mnogih blokad delo komisije ni bilo nikoli dokončano, zato tudi naslov Vmesno poročilo. Članom komisije se ni uspelo poenotiti zlasti v delu, piše Valičeva, ki vsebuje bistvene ugotovitve in ocene. Zato je šest članov (Miran Potrč, Janko Predan, Maks Lavrinc, Danica Simšič, Zmago Jelinčič in Marija Poszonec) sestavilo svoje predloge sklepov, ki so v omenjenem delu tudi dodatno predstavljeni in omogočajo, da se do njih smiselno opredelimo.
Zelo zanimivo je, da je le delček gradiva, ki je bilo v letih parlamentarne preiskave zbrano, dostopen javnosti. Že leta 1993 je tako priča v pismu Jožeta Pučnika seznanila z križevim potom ljudi na poti v Hudo jamo. Do začetka del tam pa smo morali čakati 15 let...
Mag. Andreja Valič se sprašuje zakaj je tako? Kako to, da je slovenska situacija na tem področju tako „zatohla“, zakaj se pojavljajo parole, kot „zgodovina nas ne zanima“, „gnusi se nam preštevanje kosti“, „ostanejo naj tam kjer so...“?
Je res kriva samo politika? Ali je morda krivo tudi pasivno vedenje civilne družbe, ki se nikakor ne more dokončno rešiti teh vprašanj? Totalitarizem potrebuje „otroke“, ki jih lahko nadzoruje, ki mislijo tako kot se od njih pričakuje, ki niso avtonomni. In slovenska tranzicija je zaznamovana s tem dejstvom.
Ali ni patološko, nadaljuje Valičeva, da je 20 let po padcu sistema, ki je sistematično dušil človekove pravice, poimenujemo ulico po njegovem utemeljitelju in diktatorju? Ali ni patološko, da znani politiki odlikujejo visoke predstavnike tajne policije nekdanjega sistema, da žugajo tistim, ki si prizadevajo za spravo in resnico, z revanšizmom? Dvorni zgodovinarji žugajo da revizije zgodovine ne bodo dopustili, kot da je zgodovina dogma, napisana enkrat za vedno!
In še verz zgoraj omenjene poljske Nobelove nagrajenke Wislawe Szymborske:

Zgodovina zaokroža okostnjake na ničlo.
Tisoč in eden je še zmeraj tisoč.
Ta eden -kot bi ga sploh ne bilo;
plod je izmišljen, zibka prazna,
abecednik odprt za nikogar,
zrak je, ki se smeji, kriči in raste,
stopnice za praznino, ki hiti na vrt,
za nikogar prostor v vrsti.

In... peli so s prstjo v ustih.
Lepo pesem o tem, da je vojna zadeva naravnost v srce.
Napiši, kako je tiho tu.
Bom.