Prav danes je kolega odšel na morje, drugi pa se je včeraj vrnil s polnim košem lepih vtisov in spominov. Prav prijetno smo kramljali in poslušali še čisto morske prigode. Kljub temu, da se september nezadržno bliža je poletje še tu!
Res je, še je tu, morje je še toplo, ceste polne tujih prikoličarjev, plaže natrpane s turisti, le meni nagaja spomin. Nikakor se namreč ne morem spomniti, kje so že tisti morski dnevi... Kot da so že celo večnost za mano, pa čeprav je od dopustniških dni minilo šele dobre tri tedne. Toliko stvari se je že zgodilo vmes, da se je dopust enostavno odmaknil. Kot da je bil že davno. Še dobro, da so tu fotografije, ki nostalgično obujajo spomine. S pogledom pobožam sliko, ki sem jo zabeležil in postane mi toplo. Neka posebna milina se razlije po telesu.
Tudi spomin je treba negovati. V nasprotnem primeru se odrečemo lastni preteklosti. Jaz pa imam tako rad dneve, ki so zapisani v duši (kot bi rekel moj prijatelj Janez Medvešek)!