V teh dneh se je veliko govorilo o stavki vojakov. Tresla se je gora, rodila se ni niti miš...
„Eden izmed treh protestnikov, pravni zastopnik sindikata vojakov Črt Skrt, je poudaril, da se protesta ni udeležilo več vojakov, "ker so jih strašili," piše v poročilu o „demonstracijah“.
Popolnoma sočustvujem z vojaki, če se res dogaja, kar pravijo. Razmere tam je treba nedvomno urediti, vendar pa bi rad tokrat razmišljal o nekaterih evidentnih nesmislih, ki se tu pojavljajo.
Ali lahko vojak protestira? Ko sem bil nekoč še v neki drugi vojski, so nam vedno vbijali v glavo, naj ukazano najprej izvršimo in se potem pritožujemo. Tak je pač sistem delovanja vojske. Strogo hierahičen. Vsak ima svoje naloge in vsak je nekomu odgovoren. Vojska pač deluje tako, da se ukazi morajo izvrševati. V vojski torej demokracije ni. Vsaka grožnja z neposlušnostjo se konča s kaznijo. Tako stvari delujejo, kajti ko nastopijo kritične razmere, pač ni časa za demokratično iskanje najboljše rešitve... Protest, upor v vojski je torej že sam po sebi nesmiseln. Če se vojaki uprejo, (lahko) pride do nedoumljivih posledic. Spomnimo se, kako je bilo v Albaniji, ko se je pred leti sesul finančni sistem zaradi piramidne igre. Ljudje so odšli na ulice (tudi vojaki) in nato se je začelo plenjenje, ki se je končalo v vojašnicah, kjer so ljudje domov nosili kose orožja in podobno. Država je pokleknila. Zato seveda nobeni državi ne more biti v interesu, da bi v represivnih organih prihajalo do štrajkov... Vsa nesoglasja je treba rešiti za „kasarniškimi“ zidovi.
Drugo, kar pri omenjenem protestu bode v oči, pa je število protestnikov in njihovo opravičilo, da je druge strah. Vojake je strah. No, lepa reč. Tiste, ki naj bi nas branili, če do česa pride, tiste, ki vsak dan rokujejo z orožjem in se prevažajo s tanki in Patrijami, je strah. Jasno, da je strah prvinski občutek, ki se ga nihče ne znebi, a vendar gre tukaj zgolj za protest in uveljavljanje pravic, ki jim (menda) sledijo.
Bog ne daj, da bi potrebovali vojsko, da nas brani, ker ta, ki jo imamo, očitno niti svojih pravic ne more ubraniti...

Po javnih polemikah okoli Slovenskega zgodovinskega atlasa (Nova revija), ki so bile večinoma namenjene dr. Alešu Gabriču, avtorju besedila na čas med in po drugi svetovni vojni, je ta pred dnevi na kritike odgovoril v delovih Pogledih. Zamahnil je z roko in nekatere kritike razglasil za nekompetentne, druge pa za trmoglave. Po mnenju dr. Gabriča je vse v redu in to, da je ob Narodno osvobodilnem boju izpustil besedo revolucija (in s tem vse kar sodi zraven), pač ne bi smel biti razlog za žolčne polemike priobčene predvsem v desnem tisku…
Le nekaj dni za tem pa se je oglasila Komisija Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic. Njihovo izjavo za javnost navajam v celoti:

Slovenski zgodovinski atlas nič dlje od ideoloških vod

Slovenski zgodovinski atlas ne ponuja natančne analize in celovitega prikaza slovenske polpretekle zgodovine Slovenije. Mnogih medvojnih in povojnih zgodovinskih pojavov, ki so močno krojili usodo Slovencev in Slovenije sploh ne obravnava, kljub mnogim znanim zgodovinskim dejstvom, zato mu lahko upravičeno očitamo nedopustno ideološko potvorbo zgodovinopisja po stari praksi vsiljevanja ideoloških komunističnih resnic in ohranjanja tabujev, na drugi strani pa skrivanja resnic, ki niso »prave«.
Kakor ugotavlja Tamara Grisser-Pečar, »… Zgodovine druge svetovne vojne na Slovenskem sploh ne moremo razumeti, če ne upoštevamo dveh ravni dogajanja, namreč okupacije in upora proti njej in revolucije ter protirevolucije, ki je povzročila državljansko vojno.« (Slovenski čas, september 2011, številka 17, str. 6).
Državljanska vojna je nastala zaradi medvojnega revolucionarnega nasilja, kar je razvidno tudi iz mnogih pričevanj upravičencev po Zakonu o popravi krivic. Kot ugotavljajo mnogi zgodovinarji (isto tam in drugi), Slovenski zgodovinski atlas nekaterih zgodovinskih pojavov, npr. totalitarizmov, ne obravnava sistematično, pregledno in uravnoteženo. Tako ne obravnava, med drugim.: dejstev in posledic revolucije in Titoizma, da so bile vaške straže samoobrambne enote, nastale zaradi za življenje ogrozujoče izpostavljenosti prebivalstva revolucionarnemu nasilju, sploh ne omenja prevare v Vetrinju ter povojnega vračanja in izvensodnih povojnih pobojev domobrancev in civilnih oseb ter drugih izvensodnih pobojev, ne omenja prikritih grobišč (več kot 600 z verjetno okoli 100.000 žrtvami: Huda jama, mariborski in celjski protitankovski jarki, Kočevski rog, Areh, rudnik Pečovnik …), ne omenja uničevalnih titoističnih koncentracijskih taborišč in zaporov (Šentvid nad Ljubljano, Teharje, Bresternica, Kidričevo, Brestanica, Maribor …), delovnih in izgnanskih taborišč, suženjskega dela, zaplemb, obveznih oddaj in drugih krivičnih sodb ter drugih oblik stalinizma v Sloveniji ...
Z obžalovanjem torej ugotavljamo, da je glede posameznih zgodovinskih dejstev in pojavov Slovenski zgodovinski atlas pomanjkljiv in nekorekten.
Potrebna bi bila resna in sistematična, pregledna in uravnotežena obravnava temeljnih zgodovinskih pojavov v Sloveniji med vojno in po vojni, ki bo pripomogla k razumevanju zgodovine na Slovenskem in ne bo izključujoča do posameznih zgodovinskih dejstev in pojavov.
Razumevanje zgodovine naroda omogoča razumevanje sedanjosti in jasen pogled v prihodnost.

Komisija Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic

Ste opazili kako se v volilni kampanji pojavljajo zgolj ena in ista imena? Vedno Janša, Virant in Jankovič. Ostali parlamentarci precej manj. Anketarji po telefonu, po nekaterih strankah sploh ne sprašujejo (npr Nsi ali stranki županov). Ampak to je pač naša realnost. Nekateri (za medije) pač nikoli ne bodo v prvi vrsti…
Tisto, kar me je resnično presenetilo je medijska odsotnost etabliranih politikov levice. Katarina Kresal in Gregor Golobič se pojavita le še od strani. Kot da so mediji sprejeli njun zaton. Še bolj bije v oči »izginotje« Boruta Pahorja, ki je uradno še vedno vd. predsednika vlade. Če je bilo še pred nekaj meseci vse v znamenju besedne zveze »Jaz Borut«, je zdaj čisto drugače. Kot da je poniknil in njegovo mnenje nikogar več ne zanima. Namesto njega se vse vrti okoli Jankovića. Zanimivo bi bilo analizirati kakšen je medijski upad pojavljanja Boruta Pahorja.
Vsekakor je za trojko KGB medijski trenutek resnice napočil precej brutalno z dnem ko so postale predčasne volitve resničnost. Skoraj komično je opazovati, kako so se mediji odrekli tistim, ki so jim še nedavno nekam lezli. Zdaj pa se v reviji za ljubitelje psov, namesto njih pojavi veliki ljubitelj živali v personi ljubljanskega župana. Kako prozorna medijska propaganda.
Vsak je zamenljiv in tudi »najboljšega« naslednji trenutek zamenja drugi »najboljši«. Tisti politik, ki tega dejstva ni vzel v zakup z dnem, ko je vstopil v politični cirkus, zna imeti kar nekaj osebnostnih težav. Saj veste: orel, ki je visoko letal, je nizko pristal. Nekoč je bil šef države, potem pa le še šef svojega (praznega) dvorišča…

Predvsem naša levičarska javnost se je privoščljivo nasmehnila Evropi, ko so Grki napovedali referendum o varčevalnih ukrepih. »Bravo, končno se je našel nekdo, ki je pokazal je sredinec in na ta način dal vedeti, da se te igre ne gre več…« Malo skregano z logiko zvenijo tele besede. Če ti nekdo pomaga, ker si se zakreditiral, ker nimaš urejenih financ, ker plačuješ pokojnine ljudem, ki so že dekade pod rušo… pač pričakuješ nekaj hvaležnosti, ne pa sredinec in grožnje. Ampak danes je seveda modno opletati z levičarskimi floskulami, se navduševati nad demonstracijami in razmišljati o tem, kako je za vsem skupaj kapitalistična zarota.
Grki so lahko še tako ponosni ljudje in nosilci kulture v nekdaj barbarski Evropi, ampak danes so predvsem globoko v dolgovih. Žal so najbolj na udaru tisti, ki za tako situacijo niso nič krivi. Izgubili bodo službe in s tem vir dohodka, vsem se bo znižal standard. Kljub temu pa so prav ti ljudje lahko temelj sprememb, ki jih bo morala grška država storiti. Gnile finančne temelje in pregovorno izogibanje plačevanju takih in drugačnih dajatev, bodo morali sanirati. Tako ali drugače. In žal bodo morali požreti vse grenke varčevalne ukrepe. Kar je bilo sposojeno je pač treba vrniti in ne upati, da se bo že kako izšlo.
Njihova težka situacija pa je lahko vsem nam znamenje, kako se take megalomanske zgodbe končajo. Tudi družinski proračun je treba načrtovati s pogledom v prihodnost, kaj šele državnega…

Te dni sva bila z ženo na Brionih. Triurni izlet iz Fažane na Veliki Brion vključuje ogled muzeja in vožnjo s turističnim vlakcem po otoku, ogled safari parka, rimske arheološke ostanke, 1400 let staro oljko... Brioni so eden od osmih hrvaških narodnih parkov, nad katerim pa še vedno počiva duh pokojnega maršala. Deli otoka so zaprti za javnost (vse Titove rezidence), prav tako v celoti otok Vanga. Naokoli se prosto pasejo srne in jeleni, v safari parku še vedno domujejo zebre in slon. Megalomanstvo, ki je znak nekdanjega samodržca, je še vedno prezentno, čeprav stavbe večinoma žalostno propadajo.
Brioni so le ena od lokacij, kjer se je Tito zadrževal. Povprečno je tu letno (od 1947. – 1979.) preživel okoli šest mesecev (se pravi največ, glede na vse ostale pripadajoče mu lokacije).

Že med vojno je začel svojo »otoško« kariero na Visu. Tudi ta otok je bil dolgo časa pod posebnim režimom, ves prepreden s podzemnimi rovi, skladišči, pristanišči. Tujci dolgo časa niso imeli vstopa nanj, še pred nekaj leti je nekomu odneslo nogo, ker je stopil na pozabljeno mino. Tito je verjetno tu razmišljal, kakšno bi bilo zanj rajsko življenje, kjer bi bil sam sebi lahko otok. Ker je bil Vis vseeno nekoliko prevelik in bi bila selitev vseh prebivalcev verjetno preobilen zalogaj, si je poiskal nekaj primernejšega. Našel je Brione. Tam je vojska ljudi vzdrževala njegovo posest in stregla muhastim željam njegove soproge. Mi smo od daleč videli le »Beli dvor«, kljub temu da je, kot vse ostale rezidence, skrit za ograjami in (še vedno vojaško) stražo.

Morda je na Visu Titu kanila tudi ideja za nekakšen pekel na zemlji. Če je sam poskrbel za svoje užitke na otoku in se tam varno ogradil od ostalega sveta s stražami in vojsko, je podobno storil tudi za svoje politične nasprotnike. Morda si je tam izmislil pekel Golega otoka in sv. Grgurja. Moški in ženski zapor sredi morja. Če je bil za Tita otok znak preobilja in oddaljenosti od realnih življenjskih problemov »delavskega proletarijata«, sta bila Goli otok in sv. Grgur, njegov antipod. Dosmrtni predsednik nekdanje skupne države je na požrtije in zabave vodil pomembneže z vsega sveta. Tam jih je sprejemal kot car. Na drugih dveh otokih so ljudje umirali zaradi podhranjenosti, izčrpanosti in nesmiselnega dela. In če morda ne veste, tako Goli otok kot sv. Grgur sta uradno delovala vse do leta 1988, do zadnjih vzdihov nekdanjega sistema.
Za Jugoslovansko zgodovino so otoki izjemno pomembni. Morda celo bolj od kakšne republiške prestolnice. Na otokih se zrcali ves blišč in vsa beda nekdanjega maršala. Mi, danes in tukaj, pa še vedno ne zmoremo udariti z roko po mizi in reči, da je bila to velika nepravičnost, daleč od utvar »delavskega razreda in bratskih narodov in narodnosti...«