Po javnih polemikah okoli Slovenskega zgodovinskega atlasa (Nova revija), ki so bile večinoma namenjene dr. Alešu Gabriču, avtorju besedila na čas med in po drugi svetovni vojni, je ta pred dnevi na kritike odgovoril v delovih Pogledih. Zamahnil je z roko in nekatere kritike razglasil za nekompetentne, druge pa za trmoglave. Po mnenju dr. Gabriča je vse v redu in to, da je ob Narodno osvobodilnem boju izpustil besedo revolucija (in s tem vse kar sodi zraven), pač ne bi smel biti razlog za žolčne polemike priobčene predvsem v desnem tisku…
Le nekaj dni za tem pa se je oglasila Komisija Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic. Njihovo izjavo za javnost navajam v celoti:

Slovenski zgodovinski atlas nič dlje od ideoloških vod

Slovenski zgodovinski atlas ne ponuja natančne analize in celovitega prikaza slovenske polpretekle zgodovine Slovenije. Mnogih medvojnih in povojnih zgodovinskih pojavov, ki so močno krojili usodo Slovencev in Slovenije sploh ne obravnava, kljub mnogim znanim zgodovinskim dejstvom, zato mu lahko upravičeno očitamo nedopustno ideološko potvorbo zgodovinopisja po stari praksi vsiljevanja ideoloških komunističnih resnic in ohranjanja tabujev, na drugi strani pa skrivanja resnic, ki niso »prave«.
Kakor ugotavlja Tamara Grisser-Pečar, »… Zgodovine druge svetovne vojne na Slovenskem sploh ne moremo razumeti, če ne upoštevamo dveh ravni dogajanja, namreč okupacije in upora proti njej in revolucije ter protirevolucije, ki je povzročila državljansko vojno.« (Slovenski čas, september 2011, številka 17, str. 6).
Državljanska vojna je nastala zaradi medvojnega revolucionarnega nasilja, kar je razvidno tudi iz mnogih pričevanj upravičencev po Zakonu o popravi krivic. Kot ugotavljajo mnogi zgodovinarji (isto tam in drugi), Slovenski zgodovinski atlas nekaterih zgodovinskih pojavov, npr. totalitarizmov, ne obravnava sistematično, pregledno in uravnoteženo. Tako ne obravnava, med drugim.: dejstev in posledic revolucije in Titoizma, da so bile vaške straže samoobrambne enote, nastale zaradi za življenje ogrozujoče izpostavljenosti prebivalstva revolucionarnemu nasilju, sploh ne omenja prevare v Vetrinju ter povojnega vračanja in izvensodnih povojnih pobojev domobrancev in civilnih oseb ter drugih izvensodnih pobojev, ne omenja prikritih grobišč (več kot 600 z verjetno okoli 100.000 žrtvami: Huda jama, mariborski in celjski protitankovski jarki, Kočevski rog, Areh, rudnik Pečovnik …), ne omenja uničevalnih titoističnih koncentracijskih taborišč in zaporov (Šentvid nad Ljubljano, Teharje, Bresternica, Kidričevo, Brestanica, Maribor …), delovnih in izgnanskih taborišč, suženjskega dela, zaplemb, obveznih oddaj in drugih krivičnih sodb ter drugih oblik stalinizma v Sloveniji ...
Z obžalovanjem torej ugotavljamo, da je glede posameznih zgodovinskih dejstev in pojavov Slovenski zgodovinski atlas pomanjkljiv in nekorekten.
Potrebna bi bila resna in sistematična, pregledna in uravnotežena obravnava temeljnih zgodovinskih pojavov v Sloveniji med vojno in po vojni, ki bo pripomogla k razumevanju zgodovine na Slovenskem in ne bo izključujoča do posameznih zgodovinskih dejstev in pojavov.
Razumevanje zgodovine naroda omogoča razumevanje sedanjosti in jasen pogled v prihodnost.

Komisija Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic