1 Mz 1, 26-28 »Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!« Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!«

Bog je ustvaril človeka po svoji podobi in mu dal »oblast« nad stvarstvom. Iz razumevanja tega odlomka, verjetno izhaja marsikateri nesporazum o človekovi vlogi na zemlji. Ali Bog daje človeku pravico umnega najemnika, ki lahko iz narave vzame toliko, kot potrebuje, ali pravico gospodarja, ki lahko stvarstvo tudi uniči? Na tem mestu se pojavi pojem pravice. Imeti pravico, jaz imam pravico, moja pravica je…
Beseda pravica je v zadnjih letih eskalirala, o njej veliko govorimo, jo uporabljamo na vseh področjih, z njo operirajo tudi naši otroci, kar seveda ni nič slabega, dokler se zavedamo tudi drugega dela pravic, ki govori o dolžnostih. Kajti pravice so vedno povezane z dolžnostmi. Če za naravo ne skrbim, vanjo ne vlagam in nič ne vrnem (razen smeti), ali sploh lahko govorim o pravici do nje?
Beseda pravica po drugi strani kvalitativno kaže na neke duhovne in materialne koristi, ki mi pripadajo. Če grem v trgovino, je moja pravica, da za svoj denar dobim največ. Ker pravice prevečkrat pojmujemo iz potrošniškega vidika, smo začeli tudi na ostalo gledati na tak način. Naprimer na življenje.
Če rečem, da je otrok moja pravica, ga spremenim v predmet. Otrok pa ne more biti predmet, ampak je dar, je vrednota, ki ni zame, ni sredstvo, ampak cilj samega sebe. Otrok je torej zase in ne zame.
Takoj ko na tako občutljivem področju govorimo o pravici, moji pravici, trčimo na drugo, otrokovo pravico. Katera bo v tem primeru zmagala? Moja, ker sem močnejši? Se torej postavljam v vlogo Boga ali zgolj totalitarneža?
Otroka bi morali vzeti kot dar, lastno bitje, ki nam je dano naposodo za nek določen čas, da ga vzgojimo in mu nudimo zdravo okolje za razvoj. To pomeni, da ga ne zanemarjamo na eni strani ( kariera na prvem mestu, moji konjički…), ali razvajamo (se mu pretirano posvečamo, ga zavijamo v vato, namesto njega sprejemamo odločitve, opravljamo njegove naloge…).
Otrok, ki je bil sprejet kot dar, nosi v starševskih očeh lesk svetosti življenja. Te pa ne more biti, če otroka smatramo za svojo pravico. Otrok ne more biti zdravilo za bolne zakonske odnose, za nesrečo zakoncev, je lahko le tisti, ki te občutke za kratek čas spelje drugam, kjer čakajo na ponovni izbruh. Otrok staršem ne more biti terapevt.
Če otroka ne jemljemo kot dar, ampak kot pravico, pa si lahko tudi sami vzamemo pravico, da otroka sploh nimamo, ali celo da ga nezaželenega odpravimo. Ne eno in ne drugo pa ne more biti v duhu krščanskega etosa.