Ko sem prišel včeraj na radio in preveril elektronsko pošto, je bilo med njimi tudi sporočilo Marjana Marinška z naslovom 1941 – 2011. Kaj naj bi to pomenilo? Odprem in najdem sliko, ki jo tudi pripenjam današnjemu zapisu in samo kratko besedilo, naj delimo spomine in misli na Marjana. Takoj sem preveril na straneh Slovenske tiskovne agencije, pa ni bilo nič objavljeno. Na strani MMC RTV pa je bila novica, da se je v 71. letu starosti poslovil kulturnik, pisatelj, zbiratelj narodnega blaga in ustvarjalec izvirnih zbirk, glasbenik, popotnik, publicist in igralec Marjan Marinšek. Pa še pred nekaj tedni je vabil v knjižnico Kozje na srečanje s Cerarjema... Zadrgnilo mi grlo...
Spoznala sva se že takoj na začetku radia, ko je izdal biografijo o Astrid Lindgren. Prinesel je še čisto svežo knjigo iz tiskarne, za silo zvezano. Klepetala sva o njem in njegovih ljubeznih do starih razglednic, Pike nogavičke, starih učbenikov... Z velikim navdušenjem je pripovedoval o tem. Tudi kasneje se je redno oglašal, mislim, da sva se zadnjič slišala v zvezi s citrarskim festivalom, ki ga je pripravljal in z „Marijankami“ s katerimi je nastopal in jih glasbeno vodil.
Marjan Marinšek je morda najbolj znan po zbiranju Gasparijevih razglednic. Ob tem je pripravil več kot 50 razstav. Skupaj z Ivanom Sivcem je izdal pri naši matični založbi Ognjišče knjigi Slovenska pravljica Maksima Gasparija. Na predstavitvi je takrat, konec leta 2006 povedal, kako se je začelo njegovo navdušenje nad starimi razglednicami, jaslicami...

Tisto kar te strese, ko odide tak človek je, da je pustil sled. Da ti ni vseeno. Marinšek je porival naprej toliko stvari, da ga ne bo mogel nadomestiti samo en človek. O tem sva se menila s „cimrom“ Seškom, ko sva obujala spomine na Marinška. Meni pa je najhuje, ker v našem arhivu nisem našel nekaterih njegovih posnetkov, vključno z oddajo Naš gost, ki sem jo prej omenil. Še dobro, da si tudi sam delam arhiv nekaterih prispevkov in sem tako vsaj našel njegov glas. Slišati glas pa je, kot bi ga priklicali v spomin... In za trenutek je bil spet tu, Kozjanec, ves navdušen nad gorenjcem Gasparijem...