Te dni sva bila z ženo na Brionih. Triurni izlet iz Fažane na Veliki Brion vključuje ogled muzeja in vožnjo s turističnim vlakcem po otoku, ogled safari parka, rimske arheološke ostanke, 1400 let staro oljko... Brioni so eden od osmih hrvaških narodnih parkov, nad katerim pa še vedno počiva duh pokojnega maršala. Deli otoka so zaprti za javnost (vse Titove rezidence), prav tako v celoti otok Vanga. Naokoli se prosto pasejo srne in jeleni, v safari parku še vedno domujejo zebre in slon. Megalomanstvo, ki je znak nekdanjega samodržca, je še vedno prezentno, čeprav stavbe večinoma žalostno propadajo.
Brioni so le ena od lokacij, kjer se je Tito zadrževal. Povprečno je tu letno (od 1947. – 1979.) preživel okoli šest mesecev (se pravi največ, glede na vse ostale pripadajoče mu lokacije).

Že med vojno je začel svojo »otoško« kariero na Visu. Tudi ta otok je bil dolgo časa pod posebnim režimom, ves prepreden s podzemnimi rovi, skladišči, pristanišči. Tujci dolgo časa niso imeli vstopa nanj, še pred nekaj leti je nekomu odneslo nogo, ker je stopil na pozabljeno mino. Tito je verjetno tu razmišljal, kakšno bi bilo zanj rajsko življenje, kjer bi bil sam sebi lahko otok. Ker je bil Vis vseeno nekoliko prevelik in bi bila selitev vseh prebivalcev verjetno preobilen zalogaj, si je poiskal nekaj primernejšega. Našel je Brione. Tam je vojska ljudi vzdrževala njegovo posest in stregla muhastim željam njegove soproge. Mi smo od daleč videli le »Beli dvor«, kljub temu da je, kot vse ostale rezidence, skrit za ograjami in (še vedno vojaško) stražo.

Morda je na Visu Titu kanila tudi ideja za nekakšen pekel na zemlji. Če je sam poskrbel za svoje užitke na otoku in se tam varno ogradil od ostalega sveta s stražami in vojsko, je podobno storil tudi za svoje politične nasprotnike. Morda si je tam izmislil pekel Golega otoka in sv. Grgurja. Moški in ženski zapor sredi morja. Če je bil za Tita otok znak preobilja in oddaljenosti od realnih življenjskih problemov »delavskega proletarijata«, sta bila Goli otok in sv. Grgur, njegov antipod. Dosmrtni predsednik nekdanje skupne države je na požrtije in zabave vodil pomembneže z vsega sveta. Tam jih je sprejemal kot car. Na drugih dveh otokih so ljudje umirali zaradi podhranjenosti, izčrpanosti in nesmiselnega dela. In če morda ne veste, tako Goli otok kot sv. Grgur sta uradno delovala vse do leta 1988, do zadnjih vzdihov nekdanjega sistema.
Za Jugoslovansko zgodovino so otoki izjemno pomembni. Morda celo bolj od kakšne republiške prestolnice. Na otokih se zrcali ves blišč in vsa beda nekdanjega maršala. Mi, danes in tukaj, pa še vedno ne zmoremo udariti z roko po mizi in reči, da je bila to velika nepravičnost, daleč od utvar »delavskega razreda in bratskih narodov in narodnosti...«