Po daljših posvetovanjih, zagotovilih in obljubah, je najstarejši sin včeraj (za svoje finance) kupil pet akvarijskih ribic. Akvarij smo nekoč že imeli, tako da imamo v družini že nekaj izkušenj z malimi živalmi. Eno je pogled v čisto in očiščeno posodo, ki ti dviga duha, drugo pa je vsakodnevno hranjenje in tedensko čiščenje. Vsaka žival terja skrb. Treba jo je nahraniti, ji očistiti bivališče, posvečati pozornost. Na to navadno pozabijo otroci, ki si želijo živali. „Kaj bomo storili z njimi, ko bomo odšli na počitnice, na morje?“ Sin je obljubil, da bo za vse poskrbel, da se bodo dogovoril za nadomestno skrbništvo. Prav, na naj bo...
Po svoje je skrb za živali tudi dobrodošel korak k osebni zrelosti, saj navaja na dolžnosti, teh pa kot vemo, v današnjem svetu ne cenimo toliko kot pravic... Upam, da bodo živalce trpežne, kajti iz izkušenj povem, da je najtežje, ko se nanje navežeš, one pa pomrejo.