Letos bomo dobili 13 novomašnikov. Eno posvečenje (Novo mesto) je bilo v nedeljo 28. junija, ostala pa v ponedeljek 29. junija, na praznik sv. Petra in Pavla. Nova maša je svojevrstno slavje. Bog še ni pozabil na svoje ljudstvo. Še naprej kliče v svojo službo. In to ne tako, polovičarsko, ampak celega človeka. Ne moreš biti namreč duhovnik le osem ur na dan in potem oditi domov, »sleči« svoje delo. Biti duhovnik je poslanstvo. Pomeni, da se da človek popolnoma na razpolago. Da »umre« sebi in se rodi v drugem.
Leto, ki je pred nami je posvečeno duhovništvu. Še bolj naj bi razmišljali o daru posvečenih oseb, molili zanje, za njihovo stanovitnost, za njihovo javno podobo. Duhovnik ni sam sebi namen. Dan je ljudem kot dar. In tega se ne zavedamo dovolj. Če bo šlo tako naprej, kmalu ne bo več dovolj duhovnikov, ki bi lahko oskrbovali toliko župnij, kot jih imamo. In kdo bo potem tam lomil Sveti kruh? Kdo bo delil zakramente, obhajal bolnike in jih pripravljal na večnost? Kdo bo poučeval ljudi o veri, kdo jih bo bodril? Kdo bo tako zavzeto skrbel za vse cerkve, ki jih premoremo? To so vprašanja, ki si jih moramo zastaviti v prvi vrsti kristjani sami, kajti duhovniki so vzeti izmed nas, za nas.
Vemo, da niso vsi duhovniki sveti. Vemo, da so med njimi tudi takšni, ki so se pregrešili proti svetemu in svetu. Vsem ostalim ljudem javno mnenje lahko oprostiti, duhovnikom pa ne. Zato, ker naj bi bil njihov moralni temelj Kristus sam. In on je bil vsem zgled do konca. Za svoje je dal tudi življenje. Veliko je takih svetlih duhovniških primerov, žal pa naš svet izpostavlja le tiste druge. Svetost jih ne zanima, zanima jih škandal. In če ga ni, ga naredi.
V tak svet odhaja teh 13 novih duhovnikov. »Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove«. Danes to še posebej drži. Zato je molitev in prošnja zanje še kako na mestu.

Prenos posvečenja na radiu Ognjišče 29. junija ob 9.h. Tudi jaz bom tam!

Danes sem se spomnil svojega deda. Doma niso bili ravno kmetje, saj niso imeli dovolj zemlje, ki bi lahko preživela veliko družino. Zato se je ukvarjal s »kuhanjem« apna. Mojster apnenic, se je kasneje s svojimi sinovi in znanci selil po okolici in pripravljal apnenice, nato pa apno prodajal. To je bil vir zaslužka.
Ves čas po vojni je čakal trenutek, ko bo lahko neke skrivnosti, ki jih je vedel, povedal na glas. Obljubljal je »eno dolgo pismo«, ki bo povedalo resnico o medvojnem času, kot ga je on videl, sicer partizanski (brez zemlje) simpatizer. Vedno, ko so besede nanesle na zgodovino, je na koncu zamahnil z roko in rekel: »Ne ukvarjaj se s politiko, ker te bodo ubili.« Otroci smo bili vedno malo zmedeni, kaj je s tem mislil. Ampak smrt ga je vzela prehitro, zato dolgega pisma nismo dočakali in skrivnosti, ki jih je vedel, so odšle v grob z njim.
Na misel pa mi je pokojni Tone Bartolj prišel zato, ker je bil tak človek, ki bi se nove, svobodne, demokratične države res razveselil. Nekje pod suknjičem, ki ga je vedno nosil nezapetega in obveznim klobukom, bi si oddahnil in s polnimi pljuči zadihal. Pa mu ni bilo dano. In koliko je bilo še takih ljudi, ki so si iskreno zaželeli, preživeti le en dan v samostojni Sloveniji. Na nek način smo priviligirani, izbrani da smo dosanjali sanje mnogih. Da smo zadihali na polno, odvrgli stare misli čez hrbet.

Po osemnajstih letih pa je veliko te energije, veselja, ponosa odšlo. Tudi samostojna država ni tisto, kar smo mislili, da bo. Ljudje so ostali isti, le prijemi so se spremenili. Tako sem danes v Piranu, v precej dolgi ulici, opazil le eno majceno slovensko zastavico. Je tudi to znak naveličanosti in utrujenosti? Morda se bomo morali spet učiti domoljubja. Morda se bomo morali spet spomniti vseh tistih, ki bi si z vsem srcem želeli doživeti to, kar se nam danes zdi samoumevno. In potem bomo kljub vsemu ponosni na to kar imamo, vsaj zaradi dolga do onih, ki tega nimajo…

Veliko radijskih sodelavcev je v teh dneh v Bolgariji, kjer potekajo 7. počitnice z radiem Ognjišče. Tam je tudi glavni in odgovorni urednik Franci Trstenjak. Zato bi lahko kdo pomislil, kako lepo nam je, saj ko mačke ni doma, miši plešejo. Pa seveda ni čisto tako. Ker nas je manj, že tako pridemo večkrat na vrsto za delo na programu, poleg tega pa vsi pripravljamo oddaje za naprej in tako se nam zgodi, da smo v enem trenutku z mislimi pri novejši zgodovini in že v naslednjem pri kuharskih receptih…

Včeraj je bilo takole:
Zjutraj še pred deveto sem bil dogovorjen za snemanje oddaje Moja zgodba, z dr. Dušanom Plutom, prvim predsednikom Zelenih Slovenije. Ravno v teh dneh namreč mineva 20 let od ustanovitve te stranke. Moja zgodba prinaša oseben pogled na te dogodke in dr. Plut se je izkazal za prijetnega in prijaznega sogovornika. Oddaja bo na sporedu v sredo 24. Junija ob 19.h.

Takoj po slovesu od dr. Pluta, sva se v studio usedla z Alenko Veber, urednico pri celjski Mohorjevi, ki je pripravila zadnjo oddajo iz Mohorjeve skrinje. Po skoraj 15. Letih se naše sodelovanje (žal) zaključuje. Alenka si je zamislila nekakšen dvojni intervju. V prvem delu je ona spraševala mene, kot prvega voditelja te oddaje, v drugem pa sem jaz spraševal njo. Tema pa so bile knjige, spomini na minula leta in goste, ki so se v oddajah zvrstili. To oddajo boste lahko slišali šele konec avgusta 2009.

Ko je bilo snemanje pri koncu, sem se odpravil v Ljubljano (mi smo namreč v Šentvidu, ki je nad Ljubljano). Tam sem imel pogovor s stolnim proštom in župnikom Jožefom Lapom za projekt Škofijska mesta. Škofijska mesta bodo na sporedu vsak četrtek od 25. junija do 30. julija od jutra do večera.

Po tem sem na ljubljanski tržnici opravil še anketo o tem kako naključni izbranci poznajo Ljubljano. Rezultati niso bili najbolj spodbudni. Sicer pa sem ugotovil, kako težko in zoprno je delati ankete, saj ljudje večinoma niso preveč prijazni. Očitno imajo slabe izkušnje z novinarji… Kdo ve zakaj?
Potem sem pritekel na radio, pripravil še Kulturne utrinke, pregledal pošto in zelo nabit delovni dan je bil za mano. Tako imamo, da boste vedeli!

Danes sem mislil pisati o tem, kako je delo na radiu dinamično. Vendar pa sem si premislil popoldne, ko me je kot strela z jasnega, zadela novica, da je umrl eden izmed mladostnih kolegov. Pred manj kot desetimi dnevi smo se še videli in skupaj praznovali. Kot običajno je prišel sam, nekoliko poseben. Njegovi očesi sta bili nekoliko vsak k sebi. Tako je vedno dajal vtis, da te gleda. Menda je tudi šoferski izpit lažje naredil zato, ker je imel šef komisije občutek, da ves čas gleda tudi v retrovizor..
Bil zagret kajakš. Večkrat se je celo pripeljal z avtomobilom, na katerem je bil čoln že privezan. Za vsak primer. Razlagal je, kako se je letos odločil, da bo šel na ročni pogon, po Jadranu. Delal je na ljubljanskem gradu. Vedno poln zanimivih podrobnosti o tem, kaj se tam dogaja, posebno ob porokah. Izvedeli smo, da prenavlja kuhinjo in menda ga je slabost danes dopoldne obšla, ko je po stopnicah nosil bojler…
Ob ponedeljkih navadno popoldne odidem v atelje. Pripravljam razstavo, ki bo (če Bog da) jeseni v Ljubljani. Tokrat nisem mogel delati. Misli so mi venomer uhajale, spomini so se budili. Kje vse smo skupaj bili, kaj nas je držalo, »stare« Šiškarje, skupaj? Imel je samo 42 let. Je izpolnil svoje življenje? Kakšno sled je pustil v nas? Koga vse je imel rad in kdo vse se bo zaradi njegovega odhoda čutil bolj praznega?

V našem gozdu so danes sekali. On pa se je le nasmehnil in odveslal s svojim kajakom proti večnemu obzorju.

V soboto 20. junija je bil v Križankah koncert tria Eroika. Matjaž Robavs, Metod Žunec in Aljaž Farasin so v dveh urah nanizali skladbe, ki jih najdemo na novi plošči in tudi tiste s katerimi so debutirali pred dvema letoma. Simfonični orkester RTV Slovenija je vodil aranžer in producent njihovih skladb Patrick Greblo. Kot je večkrat prijazno omenil Matjaž Robavs, „zvesta“ publika, je koncert sprejela več kot hvaležno, z dolgimi aplavzi in na koncu stoje. Osebno mi je bil večer všeč, kljub vsemu pa se mi je porodilo nekaj predlogov, misli, ki so jih fantje (morda) izpustili.

1. Naj začnem pri garderobi. Kot trije najpomembnejši nastopajoči bi si zaslužili nekaj bolj izstopajoče suknjiče. Namreč vsi na odru so bili v črnem in tako so se kar nekako izgubili. Še dobro, da so imeli tako izstopajoče čevlje...
2. Če Eroiko primerjam npr z zasedbo Il Divo ali pa s tremi tenorji, pogrešam nekaj tistega blišča, ki stopi na oder z njimi. Matjaž, Metod in Aljaž so delovali pretirano skromno, uslužno do dirigenta (ki je edini odigral vlogo alfa samca...). Skratka nekaj glamurja. Na trenutke je Robavsu to uspelo s kakšno lepo mislijo, a že v naslednjem trenutku se je sicer simpatično „pohecal“, a tista čarobnost je razvodenela.
3. Program je bil izbran premišljeno. Pripomnil bi le, da jim glasovno zelo ustrezajo klasične, operne arije. Tam se res pokaže njihov razpon in moč glasov. Žal pa je bilo tega v programu še najmanj.
4. In za konec še vprašanje o javnem zahvaljevanju sponzorjem. Lahko razumem, da je to v teh časih potrebno. Vendar pa je bilo vsaj (meni) moteče. Prav komično je bilo videti predsednika uprave Mure, ki je na oder prikorakal slabše oblečen kot so bili oni (ni nosil Murine obleke)... Vsem frizerkam in zobozdravnicam pa bi se lahko zahvalili na kakšnem bolj intimnem koncertu, tu pa bi le našteli njihova imena ali jih zavrteli na ekranu...

Morda bi kdo lahko rekel, da iščem dlako v jajcu. Niti ne. Gre le za malenkosti, ki bi večer lahko naredili vrhunski, tako pa je bil „le“ odličen.